Matjaž Markič, 6. november 2018 – Jesenski čas je zelo primeren za obisk Trebinja, najjužnejše občine v Bosni in Hercegovini. Kraj v jugovzhodni Hercegovini je namreč poleti najbolj vroč kraj v državi, saj temperature v vročih dneh redno presegajo 40 stopinj, temperaturni rekord pa so s 45,5 stopinjami Celzija dosegli v letu 2007. Jeseni so učinki toplega sredozemskega podnebja najbolj blagodejni, zato ni čudno, da v zadnjem času vse bolj odkrivajo turistične potenciale Trebinja in okolice.
Bližino turistično (pre)razvitega Dubrovnika je občutiti tudi v prebujajočem se Trebinju, ki sicer upravno sodi v Republiko Srbsko. Kar nekaj gostov iz tega hrvaškega turističnega bisera namreč obišče tudi Trebinje in okolico, še posebej slikovito, dobro založeno in cenovno ugodno tržnico, v nekaterih moderno urejenih lokalih in vinotekah pa je zvečer mogoče opaziti tudi goste prestižnih dubrovniških hotelov, ki si želijo ogledati in poskusiti tudi nekaj drugačnega. Domačini so večinoma zadovoljni s povečanim obiskom, ki prinaša dodatni zaslužek v teh sicer ne ravno bogatih krajih, a nekateri se tudi pritožujejo, da so cene v lokalih in na tržnici že poskočile, odkar tuji turisti povečujejo povpraševanje. Slovenskemu kupcu se cene na tržnici še vedno zdijo zelo ugodne v primerjavi s cenami pri nas, zato se ni mogoče izogniti nakupu odličnih domačih kravjih, ovčjih in kozjih sirov, pa sušenih klobasic in pršutov ter zelenjave, ki je zrasla pod mediteranskim soncem in ima zato čisto drugačen okus. Ko se utrujeni turist usede v bližnjo kavarno in opazuje vrvež okrog sebe ter za kavo odšteje zgolj pol evra in za pivo evro, pa se vpraša, kako ob skromnih zaslužkih živijo domačini.
Velikopotezno turistično naselje
Ker dela ni dovolj za vse, če pa je, so plače majhne, mnogi mladi, še posebej bolj izobraženi, iščejo priložnost drugje. Kot so povedali, je prva postaja po navadi Beograd, nato pa, če se ponudi priložnost, iščejo pot na Zahod. Odseljevanje mladih je postalo že precejšen problem, kar pa lahko zajezijo le z novimi delovnimi mesti.
Priložnost za to se je ponudila v turizmu, kjer se je velikopotezno lotil projekta gradnje turističnega naselja na obrobju Trebinja povratnik iz Švice, sicer pa Hercegovec in danes eden najvplivnejših poslovnežev v Republiki Srbski Rodoljub Drašković. Predsednik koncerna Swisslion, ki ima med drugim v lasti tovarno slaščic Takovo (se spomnite Eurocrema?) in tovarno orodij v Trebinju (nekoč simbol in glavni zaposlovalec v mestu), je pogumno zastavil turistično naselje z večjim hotelom, številnimi apartmaji, športno dvorano in bazenom, vodnim zabaviščnim parkom, wellness centrom …
Naselje še ni povsem dokončano, v gradnji je zlasti še apartmajski del s približno 160 apartmaji, a videti je kar nekaj razlogov za optimizem. V času našega obiska je bil SL Panorama hotel povsem razprodan, gostje so bili pretežno iz Rusije, v športni dvorani pa so potekale priprave športnikov. Če bo vse po sreči, bo naselje v celoti zaživelo v prihodnji sezoni, ko pričakujejo goste tudi iz držav bivše Jugoslavije, načrti govorijo tudi o Nemcih, Nizozemcih, Skandinavcih …
Mesto s pridihom Mediterana
Trebinje z arhitekturo spominja na mediteranska mesta – kako tudi ne, saj je mesto od morja oddaljeno le dobrih deset kilometrov. Čutiti pa je, da je mesto vendarle drugačno, navzven je to čutiti tudi po napisih v cirilici in džamiji, ki so jo pred leti postavili na novo, potem ko je bila v 90. letih med vojno porušena. Burna zgodovina ni prizanesla tem krajem, kjer so vojne vselej pustošile in pustile za sabo številne nezaceljene rane. Kamnita pokrajina z visoko goro Leotar, ki kraljuje nad mestom, pa ima svoj čar nedostopnosti in drugačnosti.
Skozi mesto teče reka Trebišnjica, ki so jo še v avstro-ogrski monarhiji ogradili v kamnito korito v velikem delu njenega toka, preden na južnem delu Popovega polja ponikne in se v bližini Dubrovnika spet pojavi kot Rijeka dubrovačka. V mestu so čez reko trije mostovi, med njimi najslavnejši Arslanagića most, ki ga je dal v drugi polovici 16. stoletja zgraditi Mehmed Paša Sokolović in je skupaj z mostarskim in višegrajskim mostom med najpomembnejšimi arhitekturnimi spomeniki v Bosni in Hercegovini. Zanimivo, da most ne stoji na prvotni lokaciji, saj so ga z nastankom akumulacijskega jezera ob gradnji hidroelektrarne v začetku 70. let demontirali, vse kamne pazljivo označili in na novo postavili na kraju, kjer stoji zdaj. Ker lokacija ni več izvorna, menda tudi nikoli ne bo mogel postati spomenik svetovnega pomena.
Zanimivost mesta je še Hercegovska Gračanica, manjša kopija samostana Gračanica na Kosovu, ki so jo na hribu nad Trebinjem postavili šele leta 2000. Posvečena je znanemu srbskemu pesniku in diplomatu Jovanu Dučiću, ki se je rodil v Trebinju in leta 1943 umrl v ZDA. Njegova želja je bila, da bi bil pokopan v domačem kraju, uresničili pa so jo v letu 2000, ko so v Hercegovsko Gračanico iz ZDA prenesli njegove posmrtne ostanke.
Vreden ogleda je tudi samostan Tvrdoš v neposredni bližini Trebinja, ki je eden najstarejših samostanov, saj naj bi prvotno zgradbo dala postaviti bizantinski cesar Konstantin in njegova mati Jelena v 4. stoletju. Zaradi vojn in potresov je bil v šestnajstih stoletjih večkrat porušen in na novo pozidan, današnja podoba pa je iz druge polovice 20. stoletja in njegova prenova še traja. Pred dvema desetletjema pa so tamkajšnji menihi ponovno začeli pridelovati samostansko vino, in to z velikim uspehom, saj so njihova vina – žilavka, merlot, vranac, chardonnay in cabernet sauvignon – prejeli že nekaj najvišjih mednarodnih priznanj. Zasluženo, lahko pritrdimo …
