Alexey Fedoseev – Dlje kot živim v tej državi, bolj se zavedam njene neskončnosti. Nemogoče je razumeti, kako so se neskončne alpske pokrajine, ledeniška jezera, kraške jame, tople vode Jadrana, nešteti gradovi in cerkve ter najčistejše gorske reke lahko umestile na ta majhen kos zemlje. Slovenija ni kar neka država, pač pa pravljica. Toda tokrat se mi je Slovenija odprla popolnoma drugače.
Majhna vasica Konjšica se nahaja med neskončnimi zelenimi griči na vzhodu države. To je ena izmed stotin tistih slikovitih vasic, po katerih je Slovenija znana. Tam, na vaškem pokopališču, je grob enega največjih dirigentov našega časa, katerega življenje je še vedno zakrito s tančico tajnosti – Carlosa Kleiberja (1930 – 2004).
V tem članku ne bom opisoval njegove kariere in tudi ne njegove ustvarjalne poti. Zapišem naj le, da je vsak koncert Carlosa Kleiberja postal etalon za glasbeno izvedbo, ki so si jo ljudje za vedno zapomnili. Ni zanemarljivo, da je po raziskavi, ki jo je leta 2010 izvedla britanska revija BBC Music Magazine, Carlos Kleiber osvojil prvo mesto na seznamu dvajsetih izjemnih dirigentov vseh časov. Danes pa vam želim zgolj povedati eno ljubezensko zgodbo …
V Düseldorfu se je leta 1956, takrat še mlad, a zagotovo nadarjen dirigent Carlos Kleiber zaljubil v Slovenko, balerino Stanislavo Brezovar in to srečanje je spremenilo življenja obema mladima. Kmalu sta se poročila.
Po rojstvu sina Marca leta 1965, je Stanka končala kariero baletne plesalke in se je popolnoma posvetila družini. S Carlosom sta si kupila stanovanje v majhnem slovenskem mestu Zagorje ob Savi na bregovih reke Save, v hiši, v kateri je nekoč živela njena mama. Redke dneve, ko Kleiber ni bil na turnejah, sta zakonca preživela s svojimi sorodniki. Po šestih letih se je rodila mlajša hči Lillian.
Carlos Kleiber je nenehno koncertiral. Njegovo ime je bilo v vseh ustih. Najboljši evropski orkestri so vabili uglednega dirigenta k sodelovanju, veliki Herbert von Karajan pa ga je večkrat poskušal pripeljati na Salzburški festival. Ne glede na to, kako pogosto se je Kleiber pojavil v javnosti, je njegovo osebno življenje ostajalo nedotakljivo, nikomur ni dovolil vstopa vanj. Carlos je vedno preživljal ves svoj prosti čas s svojo družino.
Kaj je bila Slovenija za velikega dirigenta? Je bilo zanj nekaj več kot domovina njegove ljubljene žene? Morda mu je Slovenija dala občutek lastnega prostora, toplino domačega udobja, je postala mesto, iz katerega je črpal svojo vitalnost – samo Bog ve. Zanimivo pa je eno dejstvo: leta 1992 je Kleiber generalnemu konzulu Slovenije uradno povedal, da je »pripravljen storiti vse za to državo«, v istem letu pa sta z Stanko kupila majhno hišo v vasi Konjšice.
Še vedno ni jasno, zakaj je končal svojo tako briljantne kariere, Carlos Kleiber namreč v zadnjem desetletju svojega življenja skoraj ni več dirigiral. Morda mu tisti maloštevilni koncerti, ki jih je občasno še izvedel, niso več prinašali takšnega zadovoljstva kot prej. Morda je zanj družina v življenju postala edino pomembna. Da bi se izognil vsem, se je vedno pogosteje zadrževal s Stanko v Konjšici.
Decembra leta 2003 je Stanislava Brezovar umrla in s tem se je, kot kaže, končalo življenje tudi za Carlosa. Težko je to razumeti, vendar se zdi, da se je pripravljal na smrt. Na koncu, ko je julija napisal slovo številnim prijateljem iz svojega doma v Nemčiji, se je Kleiber vrnil v Slovenijo.
Lahko samo ugibamo, o čem je razmišljal slavni dirigent, ko je zadnjič sedel na verandi svoje hiše in gledal neskončne slovenske griče. Potem je vstal in odšel v hišo … Čez čas so sosedje ugotovili, da Kleiberja dolgo ni bilo na spregled in so poklicali njegovo hčerko. Lillian je prišla v Konjšico in je našla očeta mrtvega.
Zdi se, da je bila to njegova namerna izbira. Nekateri pravijo, da je bil glavni vzrok njegove smrti progresivna bolezen, drugi pa menijo, da je Carlos Kleiber storil samomor, da se nebi ločil od svoje ljubljene. Kakorkoli že, 13. julija 2004 je preminil največji sodobni dirigent Carlos Kleiber. Svojo ljubezen je preživel le za pol leta.
Na Kleberjevo željo je bil pokopan poleg svoje žene na majhnem pokopališču v vasi. Leta 2005 je bil v Konjšici ob 75. obletnice rojstva velikega dirigenta odprt spominski muzej Carlosa Kleiberja.
Tiho smo stali na grobu družine Kleiberjevih in pomislili na vsakega od njih. In nenadoma sem spoznal, kaj bi lahko pomenila Carlosu Slovenija: lahko je bila to pravljica, v kateri je hotel živeti s svojo ljubljeno osebo. In če verjameš v najboljše, sta sedaj za vedno v njej!