Cveta Potočnik – Kmetijsko posestvo Monte Rosso na Crvenem vrhu pri Savudriji je veliko dobrih 65 hektarjev. Dela v oljčnih nasadih, vinogradih ter nasadih figovcev, mandljevcev in češenj je veliko skozi vse leto. Skrb za kakovost pridelkov je na prvem mestu, njihovo predelavo v oljčno olje in vina pa za zdaj zaupajo drugim. Tako opisuje poslovni model posestva Monte Rosso Davor Dubokovič, ki je z Urošem Gorjancem solastnik posestva.
Davor Dubokovič nas turistične novinarje tudi pozdravi na Crvenem vrhu, na dvorišču tam sredi vasi, ki ga obdajajo stare istrske zgradbe. Pričaka nas s penečim vinom Monteclassico iz istrske malvazije in s tem že predstavi enega izmed proizvodov posestva.
Iz njegovega pripovedovanja izvemo, da imajo na posestvu posajenih 14.000 oljk, zavzemajo približno dve tretjini celotne površine in olive so tako njihova glavna dejavnost. Zasadili so jih na vrhu hriba, kjer so pogoji za njihovo rast najbolj ugodni, potem ko so se razgledali po svetu, se posvetovali s strokovnjaki, dali analizirati zemljo in upoštevali mikroklimo, na katero ima velik vpliv bližina morja. In mikroklima je na območju Savudrije res ugodna, pove Davor Dubokovič, saj tukaj denimo pridelajo prve paradižnike, tudi na območju nekdanje Jugoslavije so tukaj dozoreli prej kot na primer v Makedoniji.
Odločili so se za sorte istrska belica, leccino, pendolino, mauriano, ascolana in picholina. Iz njih pridelujejo oljčno olje Istrska belica, narejeno izključno iz te avtohtone istrske sorte oljk, medtem ko iz vseh sort oljk, ki uspevajo na posestvu, izdelujejo ekstra deviško oljčno olje Monte Rosso Premium. Za to olje so prejeli že številne nagrade, med drugim tudi zlati medalji NYIOOC v New Yorku in sicer med več sto vzorci olj iz številnih držav. Olje je bilo že večkrat tudi uvrščeno v najbolj znan svetovni vodnik oljčnih olj Flois Olei in letos je dobilo za mešanico sort grand selection že 90 točk, najvišje možno število.
»Na posestvu delamo to, kar najbolje znamo. Zato tudi nimamo lastne vinske kleti in torklje, olive stiskamo v Sloveniji, sodelujemo z oljarjem Sandijem Babičem. Kakovost oljčnega olja je v veliki meri odvisna od tega, kako delaš v oljčniku in kdaj se odločiš za obiranje, vsaj tako pomemben pa je tudi delež oljarja, ki oljke predela v olje, ki zna iz oljk dobiti največjo kakovost olja,« pove Dubokovič.
Posestvo smo obiskali oktobra, ko so v oljčnikih že razgrnili mreže in obirali oljke s strojnim tresenjem posameznih vej in seveda so svoje delo opravljale tudi pridne delavke, ki so oljke pobirale z mrež. Kot smo izvedeli, na ta način oberejo tri do štiri tone oljk na dan, proti koncu obdobja obiranja pa tudi deset. Sicer pa bo letos oljk za približno 40 odstotkov manj kot lani, maja je bila oplodja slabša zaradi neugodnega vremena. Naš gostitelj tudi pove, da je v vinogradu trikrat več dela, kot v oljčniku, je pa vinogradništvo bolj donosno, saj pri oljčnih oljih kultura njihove porabe še ni tako razvita kot kultura pitja vina, pa tudi razpon cen je pri oljčnih oljih manjši kot pri vinih.
Iz oljčnikov na hribu se počasi spustimo v dolino do vinogradov, še prej pa se ustavimo zaradi izjemnega pogleda na Piranski zaliv in Piran. Vinogradi pokrivajo 11 hektarov, na njih je zasajenih 50.000 vinskih trsov. Prevladuje istrska malvazija, med rdečimi sortami pa so se odločili za montepulciano d`Abruzzo iz italijanske pokrajine Abruci, kjer so geološke in podnebne razmere podobne istrskim. Kot pove Davor Dubokovič je bil izbor te sorte (tudi) odgovor na znane slovensko-hrvaške spore okoli refoška in terana. Pred dvema letoma so iz te sorte prvič predstavili vino Monterosso Nerone.
Med zanimivosti posestva sodi star vinograd z 80 let staro trto. Ob njem še danes raste vrba, s katero so včasih vezali trte, grozdje v njem sicer še vedno obrodi, vendar nima več prave moči. Stari vinograd so našli takrat, ko so začeli pred slabimi desetimi leti čistiti povsem zaraščeno in zapuščeno najeto zemljišče.
Na Hrvaškem je neobdelana kmetijska zemljišča mogoče za majhno najemnino najeti za 50 let, pod pogojem, da najemnik površino v dveh letih kultivira in spremeni v rodovitno zemljišče. Davor Dubokovič in Uroš Gorjanc sta torej takrat postala najemnika in skoraj neprehodno pokrajino postopoma spremenila v skrbno obdelano kmetijsko posestvo. Dela je bilo veliko, od začetka na posestvu dela pet zaposlenih domačinov, ki jih vodi Istran Raul Calcina.
Ker na posestvu gojijo tudi češnje, fige in mandlje sezona obiranja različnih plodov traja vse od maja do novembra. Medtem ko češnje in fige prodajo sproti lokalnim odjemalcem, nekaj pridelka fig pa predelajo tudi v marmelado, želijo mandlje začeti prodajati v lupinah, torej neoluščene, kar pri nas ni običajno. V neoluščenih mandljih se ohrani več aminokislin. V Italiji denimo prodajo več kot polovico pridelka mandljev in orehov v lupinah.
Na širšem območju Crvenega vrha, pa tja do Savudrije in Umaga je dovolj namestitvenih možnosti v hotelih in apartmajih, zato na posestvu Monte Rosso ne nameravajo vlagati vanje, so pa že vpeti v turizem. Sprejemajo obiskovalce in dajejo v najem nekaj prostorov za piknike, ki so jih uredili sredi nasadov. Tudi nam so na enem izmed njih pripravili okusno “marendo”, glavno besedo pri pripravi jedi sta imela Raul Calcina in Slaven Deležan, direktor prodaje družbe Monterosso.
Naslovna fotografija: Peter Irman