Cveta Potočnik – Lipniška dolina na desnem bregu Save, kot se od sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke na Lancovem pri Radovljici dalje enotno imenuje ta naša najdaljša reka, se začne prav pri Lancovem in sega tja do Podnarta.
Medtem ko je Radovljica na nasprotnem levem bregu Save že dolgo znana po čebelarski tradiciji, v zadnjih letih pa z načrtno promocijo vse bolj tudi po Festivalu čokolade in gostinski ponudbi, povezani v blagovno znamko Okusi Radolʹce, se zdi Lipniška dolina glede na njene naravne danosti, kulturno dogajanje, zgodovinske zanimivosti in tehnično dediščino po krivici zapostavljena. A to je zdaj, ko se odmikamo od turistično obleganih krajev in območij, pravzaprav njena prednost in priložnost za premišljen razvoj.
V dolini žive ljudje, ki jim je še kako mar zanjo, povezani so v Ustanovo oziroma fundacijo za razvoj Lipniške doline FLD, ne manjka jim volje in idej, izpeljali so že vrsto aktivnosti in mednje sodi tudi nedavna študijska tura Društva turističnih novinarjev Slovenije. Na letošnjem sejmu Alpe-Adria smo opazili razstavni prostor Lipniške doline, se srečali s predsednikom fundacije Slavkom Mežkom, ki je hkrati predsednik gibanja Kultura-Natura Slovenija in na njegovo pobudo dolino obiskali. V program je vključil najrazličnejše ponudnike, od muzeja, kulturnikov, kmetij, gostiln do jamarjev ter obisk krajev in zaselkov po celotni dolini, ki v povezavi z lepo naravo lahko tvorijo osnovo za eno ali večdnevne izlete in počitniško bivanje. Pravzaprav smo ugotovili, da je vsega, kar je vredno v dolini videti in doživeti vsekakor za več kot en dan.
Radovljica izhodišče za Lipniško dolino
Na terasi gostilne Kunstelj v Radovljici se nam je odprl razgled na Jelovico, pod katero se stiska Lipniška dolina, pa na Julijce in tam v daljavi tudi Triglav. Tu smo se srečali z Natašo Mikelj, direktorico zavoda Turizem in kultura Radovljica, Slavkom Mežkom in Majo Buden, ki že kot četrta generacija vodi to znano gostilno. Gostilna je vključena v lokalno iniciativo Okusi Radolʹce, ki povezuje le najboljše radovljiške gostince.
Gostilna Kunstelj s tradicijo od leta 1937 je tudi danes znana po domačih jedeh s sezonsko zelenjavo postreženo z domačega vrta, za sodobni pridih kuhinje pa skrbi Maja, ki je zasnovala tudi izviren sladki priboljšek, čokoladno griziko na paličici. Če obiščemo spletno stran gostilne in se prijavimo na novice, bomo dobili stare recepte v elektronski obliki. Še en sodoben pristop.
Sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke
Iz Radovljice se prek mostu čez Savo napotimo v Lancovo in nato na desno do konca naselja, kjer je čez cesto sicer spuščena zapornica, a gremo peš brez težav mimo nje. Ko smo mimo toplarja, ki je novejšega datuma in čigar lastnik načrtuje na tem kraju turistično naselje, če se bo našel skupni jezik z naravovarstvenih, že zaslišimo reko in kmalu smo na njenih bregovih.
»Tega sotočja Save Dolinke in Save Bohinjke bi se morali Slovenci bolj zavedati,« pravi Slavko Mežek, medtem ko opazujemo zlitje obeh rek v eno samo. Pogled je slikovit in pomirjujoč, čeprav reka še zdaleč ni mirna.
Malce višje od sotočja je velik jez, ki je po krajšem kanalu nekoč dovajal vodo veliki Cajhnovi žagi, na kateri so razžagali ves les, ki so ga posekali na Jelovici. Že okoli leta 1900 so ob žagi namestili tudi turbino, ki je dajala električno energijo lastnikom žage in bližnji okolici, zdaj na mestu nekdanje žage stoji manjša hidroelektrarna.
Med dolinama Save in Lipnice so na grebenu nad Lancovim vidne razvaline Pustega ali Lipniškega gradu, nekoč mogočne stavbe, od katere pa po požaru v 16. stoletju ni ostalo veliko. Grad je bil navdih za kar nekaj legend in kar nekaj pisateljem, med drugim, pove Slavko Mežek, za dramo Pusti grad pisateljice Polone Škrinjar iz Zg. Lipnice. Do Pustega gradu z lepim razgledom je iz Radovljice speljana s smerokazi opremljena naravoslovna učna pot, ki jo je mogoče povezati tudi s potjo čez Galerije in hrib Mili pogled do Kamne gorice.
Ob poti nazaj od sotočja proti mostu čez Savo na več hišah opazimo napise, da oddajajo apartmaje, gremo tudi mimo Natura campa Gea z nekaj lesenimi šotori in kasneje nam Brigita Požegar Mulej, lastnica Galerije Brigita pove, da se nekdanja ruralna vas Lancovo postopoma spreminja in vedno več je prenočitvenih možnosti za turiste. Podobno je v drugih krajih v Lipniški dolini, kjer je zlasti v bližini Save in Lipnice, zraslo v zadnjih letih kar nekaj campov in glampingov, saj se povečuje tudi ponudba za različne vodne in druge športe.
Kamna Gorica, kraj rak in mostičkov
Na Kamno gorico imamo lep razgled izpred Mežnarije na vrhu hriba. Ko se po stopnicah povzpnemo do nje in se najprej nekoliko oddahnemo, nam naš vodnik Mitja Kapus in Slavko Mežek pokažeta skalo na nasprotnem hribu. To je skala Vidovec. Tako jo je imenoval pomemben mož iz Kamne Gorice, dr. Lovro Toman, ki je pogosto sedel na njej.
Toman je bil pravnik, politik in pesnik. Kot poslanec v dunajskem državnem zboru je dosegel, da železniška proga Ljubljana – Trbiž, zgrajena leta 1870, poteka po sedanji trasi skozi Podnart. Gorenjska proga najprej ni bila vključena v državni program avstro-ogrske monarhije, tudi potem, ko je bila sprejeta odločitev o njeni gradnji, je bilo veliko razprav o poteku trase. Obstajali so tudi načrti, po katerih bi proga vodila skozi Bled in prečkala Savo tik pred Jesenicami.
Dr. Lovro Toman je bil zaveden Slovenec, kot prvi je razvil slovensko zastavo na Wolfovi ulici v Ljubljani leta 1848, zaradi njegovega narodnobuditeljskega delovanja pa so njegovi nemški nasprotniki Kranjsko po njem celo imenovali Tomanija (»Tomanien«).
O pomenu dr. Lovra Tomana si lahko ogledamo predstavitev v Muzejski hiši Mežnarija. V njej izvemo tudi, da si je s svojo zaročenko, izobraženo slovensko pisateljico, pesnico in skladateljico Josipino Urbančič Turnograjsko, izmenjeval dolga pisma. Nekatera pisma obsegajo tudi 25 strani in so pomemben zgodovinski vir o takratnem meščanskem življenju.
V Mežnariji je predstavljen tudi v stari fužinarski rodbini Kappus rojeni misijonar in raziskovalec Marko Anton Kapus, ki je deloval na severozahodu današnje Mehike in jugu današnjih ZDA. Bil je poznavalec indijanskih plemen, kartograf in raziskovalec, eden prvih znanih slovenskih literarnih ustvarjalcev v Ameriki.
Rodbina Kappus je bila najslavnejša in najpomembnejša rodbina v zgodovini kamnogoriškega železarstva in edina, ki jo je nemški cesar Leopold v 17. stoletju povzdignil v plemiški stan z nazivom von Pichlstein. Rodbina je v graščini sredi vasi živela do druge svetovne vojne, gost v hiši je bil večkrat kralj Aleksander Karadžorđević.
Lipnica je poganjala številna vodna kolesa
H Kappusovim je zahajal tudi Oton Zupančič, ki je spoznal življenje in naporno delo žebljarjev v Kamni Gorici, ob obisku bližnjega vigenjca pa dobil navdih za pesem Žebljarska. Pesem si lahko preberemo na Šparovčevi kovačnici, ki danes kot edina spominja na šestnajst kovaških vigenjcev, katerih vodna kolesa je poganjala Lipnica, speljana po rakah – vodnih kanalih.
Prav zaradi rak, speljanih med hišami in številnih mostičkov preko njih, ima Kamna Gorica skoraj idilično podobo. A vedno, ali vsaj ne za vse, življenje v tem kovaško – fužinarskem kraju ni bilo tako idilično. V vigenjcih, žebljarskih kovačnicah, je staro in mlado delalo po 12 in več ur na dan, v njih so ženske kar na kovaškem ognjišču kuhale, kdaj je v ješprenj padel tudi kakšen koščen železa ali saj. Ta simbol revščine so zato imenovali črni ješprenj.
V vasi je bil tudi velik plavž, danes pa na trgu pod mogočno lipo sredi vasi stoji le maketa plavža, ki je hkrati spomenik padlim za svobodo v drugi svetovni vojni. S trga se lahko podamo na potep po naselju. Medtem ko je mogočna Kappusova domačija, na kateri se je rodila tudi Ivana Kappus pl. Pichlstein, mati Žige Zoisa, v precej klavrnem stanju, so nekatere večnadstropne fužinarske hiše že lepo obnovljene, tudi rojstne hiše slikarjev Matevža Langusa in Ivana Varla ter politikov dr. Lovra Pogačnika in dr. Lovra Tomana, pa gori na hribu Muzejska hiša Mežnarija.
Pri obnovi Mežnarije so sodelovali mnogi, za obnovo notranjih prostor pa je poskrbelo Kulturno umetniško društvo La Casa de Kamna. Njegova gonilna sila sta zakonca Dušan Kopušar in Ana Cecilia Prenz Kopušar, ki sicer živita v Trstu, a sta se zelo dobro vključila tudi v dogajanje v Kamni Gorici. On je ljubiteljski restavrator, ona, Argentinka po rodu, pa profesorica latinskoameriške književnosti na univerzi v Trstu. Zanimiva je njena družinska zgodba, posebno pa med Argentino in Evropo razpeta življenjska pot njenega pokojnega očeta Juana Octavia Prenza, uglednega argentinskega književnika in prevajalca, ki je poskrbel za sploh prvi prevod Poezij Franceta Prešerna v španščino.
Kopušarjeva živita v 300 let stari štirinadstropni gorenjski hiši ob eni izmed rak, po kateri se pretaka hladna Lipnica. Propadajočo hišo sta obnovila z izjemnim občutkom in je poleg njunega domovanja tudi sedež kulturno umetniškega društva La Casa de Kamna, ki je postalo pomembno središče kamnogoriškega in tudi radovljiškega kulturnega dogajanja zlasti z organizacijo koncertov, literarnih srečanj, razstav in založniško dejavnostjo.
Voda, lesno oglje in železova ruda
Kamna Gorica je bila skupaj s sosednjo Kropo nekoč eno glavnih fužinarskih krajev na območju današnje Slovenije, ker je bilo na voljo dovolj vodne energije, lesnega oglja in železove rude na Jelovici.. Oba kraja sta od železarstva in žebljarstva živela več kot 500 let. Rude niso kopali, temveč so nabirali majhne koščke bobovca Na začetke fužinarstva in kovaštva spominja talilnica železa, tako imenovana Slovenska peč, ki stoji ob cesti Kropa – Jamnik.
V vigenjcih, ki so bili last fužinarja, ki je žebljarje najel in za katerega so žebljarji kovali, so ročno izdelovali predvsem žeblje, več kot 120 različnih vrst. Leta 1901 so od ročne izdelave prešli na strojno in začeli izdelovati žeblje in druge izdelke za železnice. Zadnji ročno kovani žeblji so bili planinčarji, ki so jih izdelovali v času prve svetovne vojne in po njej.
Ker je bila njihova oblika in izdelava izjemno zahtevna, so bili to eni redkih žebljev, ki jim strojna izdelava še ni mogla konkurirati. Namenjeni so bili zaščiti podplata pohodne obutve, tako vojaške kot gorniške, seveda pa so bili takšni čevlji precej težki. To in še več podrobnosti lahko izvemo v Kovaškem muzeju v Kropi, ki je urejen v eni izmed hiš v starem trškem jedru z značilno arhitekturno podobo.
Po propadu fužinarskega žebljarstva v 19. stoletju in z industrializacijo ročnega kovanja v prvi polovici 20. stoletja se je v Kropi začel specializiran razvoj umetniškega kovanja. Pred tem so izdelovali oblikovane železne naoknice in vrata, kovane okenske mreže, kljuke in izveske za krasitev fužinarskih hiš. Posebno mesto med slovenskimi umetniškimi kovači ima mojster Joža Bertoncelj, ki je pri svojem delu sodeloval tudi s priznanimi arhitekti. V Kovaškem muzeju hranijo zbirko njegovih umetniško kovanih del.
»Kovaštvo pa postaja v Kropi vedno bolj stvar preteklosti, izobraževanja ni več, tudi ljudi, ki bi lahko poučevali ni več. Drugega Bertonclja ni,» pravi Slavko Mežek, ko stojimo na bregu Kroparice, hudourniške reke, ki je med poplavami leta 2007 povzročila v Kropi precej škode. »Nekoč je Kroparica poganjala toliko koles, ki so jih potrebovali za mehove v vigenjcih, da je do izliva v Lipnico prišla čisto utrujena,« šegavo pove Slavko Mežek.
Blizu muzeja na trgu, ki pa ga Kroparji dosledno imenujejo Plac, stoji ena izmed večnadstropnih fužinarskih hiš, v njej in drugih so skupaj živeli lastniki fužin in njihovi delavci – žebljarji. V posamičnih kroparskih hišah je v preteklosti živelo tudi do 100 ljudi.
Čez kamniti most na Placu nas Slavko Mežek popelje v tako imenovano Gosposko gaso in do rojstne hiše pesnice Kristine Šuler. Prebivalci gase so se povezali v nekakšno kulturno-turistično gibanje, ocenjuje, da je že čas, da postane Kropa znana ne le zaradi železarske tradicije, ampak tudi po njenem prispevku k slovenski kulturi nekdaj in danes. Med nedavnim osrednjim kroparskih praznikom – kovaškim šmarnom so denimo predstavili zanimive zgodbe hiš, v katerih živijo, tudi v povezavi s kovaško preteklostjo.
Kulturno-turistično gibanje želi torej opozoriti tudi na znane osebnosti, rojake Krope. V ta namen letos z različnimi prireditvami obeležujejo 110-letnico rojstva tenorista Antona Dermote, ki je bil redni član Dunajske opere. Pel pa je tudi pod najslavnejšimi dirigenti v številnih operah, bil gost najuglednejših svetovnih opernih odrov in mednarodnih festivalov.
Iz Krope na Jamnik
Med najbolj priljubljene izletniške točke na vzhodnem pobočju Jelovice sodi razgledni Jamnik s cerkvico sv. Primoža in Felicijana. Iz trškega jedra Krope se nanj marsikdo povzpne peš po s smerokazi označeni poti, nas pa je med našo študijsko potjo peljal avtobus Hop-On-Hop-Off.
Ta turistični avtobus sicer tudi letos vozi goste iz Radovljice do zanimivih turističnih točk na podeželju Radovljice, Žirovnice, Tržiča in Bleda, po ustaljenem programu izletov štiri dni v tednu. Izlet s tem avtobusom je vključen v brezplačno kartico ugodnosti Julijske Alpe: Radovljica za goste, ki bivajo v Radovljici, Lescah ali Begunjah najmanj dve noči.
Po vijugasti hribovski cesti se pripeljemo do višine 830 metrov, na travnatem grebenu pa se nam odpre na vse strani izjemen pogled, tako na Ljubljansko kotlino kot tudi na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Jamnik lahko postane nekakšna povezovalca točka v skupni promociji Krope in Kranja. Poleg tega, da je dostopen iz Krope, se nanj lahko povzpnemo tudi iz Kranja, od koder so nanj pred dvema letoma uredili pohodne poti. Zavod za turizem in kulturo Kranj od lani organizira Pohode na Jamnik ob polni luni s planinskim vodnikom, ki vključuje tudi fotografiranje pod vodstvom profesionalnega fotografa. Jamnik s cerkvico je namreč ena izmed najbolj pogosto fotografiranih točk v Sloveniji in izziv tudi za ljubiteljske fotografe.
Sončna dobravska planota s tremi Dobravami
Ob povratku z Jamnika smo se ustavili v Srednji Dobravi, ki leži na obširni planoti s polji in gozdovi med dolinama Lipnice in Save. Planota je pravo nasprotje Krope, stisnjene v dolino Kroparice. Na Dobravi je kot župnik nekaj let služboval Jakob Aljaž, kjer je poskrbel za nov zvon, popravil župnišče, postavil nove orgle, skopal nov vodnjak ter ustanovil pevski zbor.
Ustavili smo se v gostilni Pri Marički sredi vasi, kjer so nam postregli z okusnim »einmohcem« in jabolčnim zavitkom. Gre za pravo vaško gostilno, kjer se, kot smo opazili, radi zbirajo domačini.
Pot nas je nato vodila proti vasema Češnjica in Rovte. Ko smo se pripeljali čez most pred Češnjico, nam je Slavko Mežek povedal, da se vas deli na dva dela. Rodovitnejšemu delu se še zdaj reče Na kmetih, drugemu, skromnejšemu, pa Na kajžah. Tu je potekala nekoč zgodovinska meja med nekdanjim freisinškim oziroma škofjeloškim in ortenburškim oziroma radovljiškim gospostvom.
Proti Rovtam smo se peljali ob potoku Plaznica. Do tod je nekoč segalo Panonske morje, zato je dolina potoka polna fosilnimi najdišč in če si vzamemo nekaj časa, morda najdemo kakšen fosil školjke ali morskega ježa.
Sadjarska kmetija pri Turku
V Rovtah smo obiskali kmetijo Turk na ravnici pod Malo goro, kjer nas je naprej premamil razgled na Storžič. Od gospodarja Iva Potočnika smo izvedeli, da obsega njihova kmetija 10 hektarov in še 25 hektarov gozda.
S sadjarstvom se na kmetiji ukvarjajo že več kot 100 let, še dlje z žganjekuho, pa tudi čebelarstvom. Do leta 1944 je bila na kmetiji tudi gostilna, danes pa se ne ukvarjajo s turizmom, saj je drugega dela na kmetiji veliko, predvsem pa so usmerjene v izdelavo vrste naravnih izdelkov, naravnih domačih zeliščnih žganj in likerjev ter medu z različnimi začimbami in eteričnimi olji.
V gozdu nad hišo se nahaja 100 metrov globoka Turkova jama, ena izmed kakšnih 250 kraških jam, kolikor jih je v podzemlju Jelovice. Po mnenju jamarjev iz Društva za raziskovanje jam Kranj je najlepša med njimi jama Konasnica pod Dražgoško goro. Turkova jama sicer ni odprta za redne turistične oglede, za manjše skupine pa je ogled možen v organizaciji športnega društva Alter Sport iz bližnjega Podnarta. Društvo ponuja oglede še nekaterih drugim jam na območju Radovljice in Bleda ter rafting in soteskanje.
Fotografije: Cveta Potočnik