Albina Podbevšek – Skoraj pet let je Turjaški grad sameval brez dogodkov, brez sicer številnih obiskovalcev in domačinov, ki so v njem delali za boljši kos kruha. Pred kratkim so se vrata te veličastne trdnjave spet na stežaj odprla.
Na pobudo novega župana Velikih Lašč Tadeja Malovrha se je našel rešitelj Jože Zalar, ki je v slabem letu lepo prenovil vrsto prostorov in jim dal vsebino, privlačno za ogled in za nameček uredil še krčmo z novo teraso, česar poprej ni bilo. Ob sobotah in nedeljah pa si tu lahko privoščite grajsko kosilo, kar je nekaj povsem novega na Turjaku.
Kruta usoda Herbarda Turjaškega
Muzejsko sobano so novi upravljavci posvetili predvsem srednjemu veku, zlasti 16. stoletju. »Glavno vlogo ima strahotna zgodba barona Herbarda Turjaškega, junaka bitke s Turki pri Budačkem v hrvaški Vojni krajini, kjer je leta 1575 izgubil življenje,« je povedal zgodovinar Gregor Tomšič in dodal, da je bil cenjen politik: bil je deželni glavar Kranjske, vrhovni poveljnik slavonske in hrvaške Vojne krajine in zaščitnik protestantov.
Nenavadno je, da je pred odhodom na Hrvaško doma, v gradu, napisal oporoko, ker je slutil bližino smrti. Turki so mu najprej ubili konja, potem pa s sulico še njega. V bitki je sodelovalo tisoč Herbardovih konjenikov in prav toliko pešakov, a premalo za še številnejšo turško vojsko.
Turški vojskovodja je dal obglaviti turjaškega plemiča in grofa Friderika Višnjegorskega. V Istanbulu so jih balzamirali in od turjaške gospode zahtevali 20 tisoč zlatnikov. Z njimi je Ferhad paša zgradil mošejo Ferhadija v Banjaluki. Poleg glav so Turki izročili še ujetega Herbardovega sina in osvobodili tudi ostale ujetnike. Kot je povedal Gregor Tomšič so originalne glave last Auerspergovih potomcev v Avstriji.
Orožarna in mučilnica z lutkami
V drugi sobani je razstava raznovrstnega orožja od sulic, mečev, oklepov do pušk in kanonov skozi stoletja. Na vrsto pridejo tudi lovci oziroma cela galerija nagačenih živali na stenah, na tleh pa jelen, srna in dva medveda. Poučno, ni kaj.
Kako kruto je bilo obdobje srednjega veka vam pokaže prava mučilnica z lutkami na vešalih, v okovih, na natezalnici, v sodu z vročo vodo, na mučilnem stolu in še kje, da ti zastaja dih in misel, kako krut je lahko človek človeku …
Kakor je povedal Gregor Tomšič je takšna razstava z lutkami edina v Sloveniji in obiskovalcem je to zelo zanimivo, nekaterim pa, seveda, tudi ogabno.
No, a grajska gospoda je lahko imela tudi lepo življenje, saj večina ni vedela, kaj se dogaja v ječah in kako je bojevati se v tistih časih. Tako je v gradu prikazano tudi nekaj o Turjaški Rozamundi, Prešernovi pesnitvi o ljubezni, ki se klavrno konča v samostanu.
Naj dodam, da je Dalmatinova kapela z dragocenimi freskami, ostala nedotaknjena, a so jo požlahtnili z menihi v kapucah in s cerkveno glasbo iz tistih časov.
Lepo je, da je turjaški grad dobil novo podobo in seveda krčmo tudi s srednjeveško kulinariko. Ko nam mask ne bo več treba natakniti v vsakem prostoru, bodo v viteški dvorani ali na dvorišču trdnjave sledili koncerti, gledališče, sejmi, poroke, praznovanja, obletnice in prikaz mečevanja.
Fotografije: Grad Turjak