Cveta Potočnik – Ko se pripeljemo v Slovenskih goricah iz mariborske smeri v Benedikt, sredi krožišča opazimo tri kipe. Poimenovali so jih Ana, Helena in Pavla, ponazarjajo pa domačinom že dolgo znane slatinske vrelce, ob katerih bodo morda kdaj uspeli zgraditi že kar dolgo načrtovane Terme Benedikt. Če bi uspeli najti investitorja, bi z njihovo izgradnjo v turistične namene izkoristili eno izmed največjih naravnih danosti kraja.
Nad glavno cesto v veduti kraja na enem izmed tako značilnih gričev za Slovenske gorice izstopa mogočna poznogotska romarska cerkev sv. Treh Kraljev. Letos mineva 500 let od začetka njene gradnje in sodi med najpomembnejše umetnostne spomenike v Sloveniji.
Tik pod cerkvijo in ob mežnariji se domačini pogosto zbirajo, še zlasti vinogradniki in kletarji, ki so pred skoraj dvema desetletjema na pobudo vinogradnika in kletarja Zlatka Boraka ustanovili Turistično – vinogradniško društvo Benedikt, da bi vsaj v Sloveniji postopoma bolj uveljavili vina, pridelana na širšem območju Benedikta.
Ko smo turistični novinarji obiskali Benedikt, so nas in župana Milana Repiča prav pri mežnariji in lepo obnovljeni rojstni hiši Dominika Čolnika pričakali predstavniki društva ter Ivan in Vesna z družinske kmetije Merčnik.
Benediški rojak Dominik Čolnik je bil napreden vinogradnik, mecen in narodni buditelj, društvo vinogradnikov pa želi nadaljevati to, kar je delal v sredini 19. stoletja na svoji domačiji in v goricah. Vpeljal je namreč sodobno sadjarstvo in vinogradništvo, s potovanj prinašal številne rastline in semena, ki jih je nato gojil na svojem velikem posestvu. Imel je svojo trsnico in gojil več kot 400 sort vinskih trt. »Posebej pa je treba poudariti, da je kot prvi na svetu že leta 1859 pisal o pridelovanju ledenih vin in postopek tudi patentiral,« pove predsednik društva Marjan Farasin.
Čolnikovo ime kar pogosto srečamo v Benediktu, po njem so denimo poimenovali trg, društvo vinogradnikov in tudi Čolnikovo trto, potomko stare trte z mariborskega Lenta – najstarejše vinske trte na svetu. Cepljenko so zasadili leta 2005 v svojih brajdah v neposredni bližini rojstne hiše Dominika Čolnika, od takrat pa člani društva skrbijo zanjo in njeno vsakoletno obrezovanje je vselej priložnost za druženje Benedičanov in gostov. Poleg Čolnikove trte sta posajeni tudi radgonska ranina, avtohtona sorta Radgonsko-kapelskih goric in slovenskogoriški klinton, star več kot 80 let.
Razen prireditve ob rezu Čolnikove trte benediški vinogradniki organizirajo kot znak ohranjanja kulturne dediščine postavitev Čolnikovega klopotca, običajno sredi avgusta, ko začne svoje delo opravljati tudi ovtar Janez Žižek. Ovtar je čuvaj goric oziroma vinogradov. Medtem ko besede drugod po Sloveniji v glavnem ne poznamo, pa jo v osrednjih Slovenskih goricah še danes pogosto uporabljajo. Besedo ovtar najdemo denimo v imenih društev, tako da se je ta avtohtoni lik, ki predstavlja tudi kulturno dediščino, ohranil vse do danes.
Že od začetka delovanja društva vinogradnikov organizirajo Pomartinovanje – svoje martinovanje prvo nedeljo po sv. Martinu, ko poteka pokušina mladega vina. Ob vseh teh priložnostih pa seveda vselej ponudijo tudi vina, pridelana v okoliških goricah. Tudi mi smo poskusili Vino benediških vinogradnikov, lepo ohlajeno, prineseno iz njihove kleti pod mežnarijo.
Poleg vina je teknil klecenprot, sadni kruh, ki ga je spekla Vesna Merčnik. Na njihovi kmetiji, stari več kot 400 let, na kar so še posebej ponosni, se med drugim ukvarjajo tudi s tradicionalno peko kruha.
Ob kmetiji so pred kratkim postavili prodajno hišico, ki jo imenujejo hüta, v njej pa nekatere svoje pridelke prodajajo na zaupanje, kupci izberejo pridelke in dajo denar v blagajno v hišici. Vse torej poteka brezstično, brez fizične prisotnosti katerega od domačih s kmetije. Novost in domiselna poteza za prodajo domačih pridelkov se je lepo prijela.
Klet mežnarije, najstarejše zidane hiše v teh krajih iz 16. stoletja, je torej obnovljena, zdaj pa občina obnovitvena dela nadaljujejo v zgornjem nadstropju. Z obnovljeno mežnarijo bodo v kraju pridobili protokolarno dvorano, v njej bodo obnovljena črna kuhinja, prostori za etnografsko muzejsko zbirko ter prodajalno spominkov in lokalnih pridelkov.
Ohranjanja vedenja o preteklosti, varovanje naravnih danosti
Tudi druga društva s svojo dejavnostjo imajo v kraju pomembno povezovalno vlogo Benedičanov pri oblikovanju različnih turističnih ponudb, infrastrukture, zgodb in doživetij. Turistični novinarji smo bolje spoznali delovanje Turističnega društva Atlantida, o njem nam je pripovedoval njegov predsednik, zgovorni Anton Mlasko. Z občino in še nekaj drugimi partnerji ter s pomočjo evropskih sredstev so zasnovali projekt Ekomuzej, dolina miru Benedikt.
Prav preseneča, kaj vse so vključili v projekt namenjen tako Benedičanom samim kot obiskovalcem v želji, da v pozabo ne bi šlo vedenje o kraju tako starejših prebivalcev kot plod različnih raziskav o njegovi zgodovini, nekdanjem načinu življenja, naravnih danostih območja, biološkem bogastvu, kulturnih spomenikih in kulturni dediščini: vedenje o arheoloških najdiščih, nastajanju kmetijske kulturne krajine in njenem ohranjanju, o naravnih znamenitostih, redkih rastlinah in živalih, …
Kar nekaj konkretnih rezultatov projekta Ekomuzej je že vidnih in ponujenih obiskovalcem: kolesarska pot po naravnih znamenitostih in po Ekomuzeju, arheološka pot, kmetijska učna pot, … O poteku teh poti so izdali zgibanke z opisom poti in informacijami, postavili pa so tudi nekaj informacijskih tabel.
Tako denimo izvemo za najdišče bronastih negovskih čelad v Ženjaku, ki izvirajo iz obdobja med 5. in 2. stoletjem pred našim štetjem. Anton Mlasko pa se razgovori tudi o staroselcih na območju med Muro in Dravo in o gomilnih grobiščih, ki so prav v Slovenskih goricah po številu med največjimi pri nas in tudi zunaj Slovenije. Tista, ki niso bila poškodovana, so arheologi pustili na istem mestu, kjer so bila zgrajena, v znak spoštovanja do staroselcev iz prazgodovinskega in rimskega obdobja na naših tleh.
Benediški vrelci ostajajo neizkoriščeni
Informativne table med drugim stojijo ob objektu pri izviru Benediške slatine. Slatinske vrelce pitne mineralne vode ali kislice domačini že dolgo poznajo, kar precej jih je na širšem območju Benedikta, dolgo pa obstaja tudi namera, da bi nekatere izkoristili v turistične namene z izgradnjo Term Benedikt na obsežnem travniku, nedaleč od središča Benedikta, ob cesti proti Sv. Ani, kjer ni intenzivnega kmetijstva.
Približno 80 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče je pred nekaj leti od slabe banke kupilo mariborsko podjetje Beneco, ki naj bi tudi našlo investitorja za izgradnjo term, saj občina denarja nima.
Medtem, ko se torej bolj ali manj uspešno išče investitor in ostajajo terme neuresničena želja Benedičanov, so tri izvire na novo uredili ter postavili ob njih manjši objekt. Če že ne term pa so tako za obiskovalce uredili zanimivo ogleda vredno točko. Tam se lahko tudi poučijo, da iz treh vrtin različnih globin prihaja na površje slatinska voda z različno kemijsko sestavo, različnimi fizikalnimi lastnostmi in različnimi okusi. Ko poskusimo slatino iz ene izmed njih, lahko denimo zlahka prepoznamo, da vsebuje veliko železa.
Sicer pa izvir imenujejo različno: Benediška slatina po kraju, Cafova slatina po nekdanjem lastniku zemljišča, v zadnjem času pa je najbolj priljubljeno ime Benediški vrelci. Ima pa vsaka izmed vrtin tudi svoje ime: Anin, Paulin in Helenin vrelec.
Jim bo uspelo ohraniti ogroženo srmdokavro?
Projektu Ekomuzeja se je pridružilo tudi Društvo za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS), saj je, kot rečeno, projekt namenjen tudi varovanju živali. Ker so pokazatelj stanja v naravi, posebno pozornost namenjajo pticam, ki so značilne za Slovenske gorice, a počasi izginjajo.
»Izmed 220 ptic, ki gnezdijo v Sloveniji, jih v Slovenskih goricah približno 120,« pripoveduje član DOPPS in naravovarstvenih Robi Šiško in še: »Med gnezdilkami je tudi smrdokavra, z oranžno barvo glave ter črno belimi perutmi in repom. Gnezdi v drevesnih duplih, najraje v sadovnjakih in ker se oglaša »hup – hup – hup« so ji ljudje nadeli tudi ime “hupkač ali “upkač”. Leta 2019 smo na območju Benedikta opazili štiri pare, letos šest, za povečanje števila parov pa skušamo pritegniti tudi lokalno prebivalstvo. Ljudje so se odzvali tudi z izdelovanjem lesenih gnezdilnic. Pa so jih v glavnem zasedli škorci.«
Slovenske gorice so bile nekoč tudi glavni habitat zlatovrank, bile so zelo pogoste gnezdilke, žal so povsem izginile zaradi pomanjkanja hrane, saj so večino zanjo primernih travnikov izsušili.
Nas je pa Robi Šiško še opozoril, da v tem delu Slovenskih goric v naravi najdemo različne divje orhideje in redke vrste metuljev, denimo strašničinega mravljinčarja, ki ne more preživeti brez hranilne rastline – zdravilne strašnice in določene vrste mravelj, saj kot gosenica zimo preživi v mravljišču.
Za polžjo slino se je treba potruditi
Do posestva Družine Fras, ki izdeluje negovalno kremo Noela s 40 odstotki polžje sline, smo se pripeljali po mirni zeleni dolini, obdani z gozdom v vasici Trotkovo, blizu regionalne ceste Benedikt – Sveta Trojica v Slovenskih goricah. Prav ta lega, bližnji potok in splet naključij – ko so nameravali posestvo prodati, dva zainteresirana kupca pa sta dejala, da se jim zdi primerno za rejo polžev – jih je pripeljala do uspešnega gojenja polžev, pridobivanje njihove sline in izdelovanja krem z njeno visoko vsebnostjo.
A pot do uspeha ni bila lahka, saj izkušenj z gojenjem polžev niso imeli, potrebno je bilo sprejeti mnoge odločitve, predvsem pa se z dolgotrajnim poskušanjem naučiti, kdaj in kako pobirati polžjo slino. Tudi to, kako izdelati kremo, ki vsebuje 40 odstotkov polžje sline, so dolgo preizkušali, da so kar najbolje uporabili modro slino polžev, ki vsebuje veliko bakra.
Pred leti so začeli s 50.000 mladimi polži, zdaj jih imajo najmanj 400.000, gojijo jih na prostem in odkar so uspešno prodrli na trg z izdelovanjem krem, tudi v rastlinjaku, da lahko delajo vse leto.
Med ogledom rastlinjaka in gojišča na prostem, kjer pazimo, da ne stopimo na kakšnega polža, nam Leon in Milena Fras razložita, da so po mnogih poskusih ugotovili, da je najprimernejši čas za pobiranje sline zvečer, ob ne premočni razsvetljavi, najboljši letni čas pa pomlad.
Slino pobirajo izključno ročno, vsakega polža posebej primejo v roke in ga požgečkajo, da dobijo kakšnih pet solz, količina pa je odvisna tudi od izkušenosti pobiralca. Po odvzemu sline polže pustijo nekaj dni počivati. Hranijo jih med drugim z oljčno repico in endivijo, slednje na teden pojedo kakšnih sto kilogramov.
Polžja farma Noel je družinsko podjetje, v katerem vsak za svoje področje skrbijo Leon in Milena Fras, njun sin Aljaž in njegova partnerka Sara Jodl. Ker so od leta 2005, ko so kupili prve polže, dejavnost uspešno razširili, jim pomaga tudi nekaj drugih zaposlenih.
Hrana po receptih Anne Plochl, grofice Meranske
V projektu Ekomuzej je poleg občine in turističnega društva Atlantida vključeno tudi Gostišče na kmetiji Kaučič v Trsteniku pri Benediktu.
Od mestnega vrveža oddaljena kmetija s prenočišči, primerna tudi za bivanje družin, je lahko izhodišče za kolesarske ali peš izlete po Slovenskih goricah do vseh tistih zgodovinskih, naravnih in drugih posebnostih, ki jih skušajo dati večjo prepoznavnost v okviru projekta. Na kmetiji sami pa je mogoče spoznati kako poteka delo na njej ali si ogledati domače živali.
V teh krajih vsaj starejši še vedo, kdo je bil Janez Habsburško-Lotarinški oziroma ljudsko nadvojvoda Janez, ki je bil med drugim zaslužen za razvoj Štajerske, njenega vinogradništva in pričetka gradnje južne železnice.
Poročen je bil z Anno Plochl, hčerko načelnika poštne postaje, kar v tistih časih, ker je bila nižjega stanu, ni bilo samoumevno. Po sinovem rojstvu je dobila naziv grofica von Meran, danes pa je znana predvsem po svojih kuharskih mojstrovinah in receptih, ki jih je vpeljala v štajersko kulinariko. Znana je namreč po besedah: »Vi Habsburžani morda res znate vladati, toda mi Pohli kuhamo boljše.«
V kuhinji gostišča pri Kaučiču so pobrskali prav po receptih Anne Plochl, grofice Meranske in na svoj jedilni list uvrstili Cesarski meni, ki ga sestavljajo krompirjeva ali goveja juha, cesarski zrezek, cesarska naribana kaša, kruhova omaka in cesarski zavitek z dunajskega dvora. Pred tem je gospodar Janko postregel s penino iz dišeče jurke, grozdja, pridelanega v lastnih vinogradih.
Pravzaprav smo med našim obiskom turističnih novinarjev v Benediktu poskusili kar dve sladici. Po prvi pri Kaučiču pa še slovenskogoriško gibanico in lokalni polsladki mladi rumeni muškat v Slaščičarni in kavarni Šijanec.
Fotografije: Cveta Potočnik