Pred desetletjem je UNESCO na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine dodal prazgodovinska kolišča okoli Alp. Obletnica je tudi razlog, da sta se na pobudo Krajinskega parka Ljubljansko barje dve gostilni – Gostilna in hotel Bistra ter Gostilnica Jezero – pridružili pobudi, da se obiskovalcem začnejo ponujati koliščarske jedi na sodoben način.
Ob tej priložnosti sta Mateja Bajc iz Gostilne in hotela Bistra ter Jure Fras iz Gostilnice Jezero v sodelovanju z arheologom dr. Antonom Veluščkom z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU zasnovala dva koliščarska menija, ki so ju najprej degustirali novinarji Društva turističnih novinarjev Slovenije.
Oba menija se s prvotnimi sestavinami, ki so jih uporabljali že koliščarji, vračata v čas pred 5000 leti, vendar so jedi pripravljene na sodoben način. Iz kuhinje kuharskega mojstra Gostilne Bistra je dišalo kot v časih, ko so tukaj živeli koliščarji, ko je pripravil gosje dimljene prsi z zeliščno skuto, korenčkovo juha s kumino in popečeno slanino, jelenov file s timijanovim maslom v brusnični omaki in oblanci kozjega sira, ješprenjček z gobami in polnozrnat praženec z lešniki, brusnicami in medom. Verjetno koliščarji takrat niso imeli na voljo tako izpopolnjenih menijev, pa vendar je cilj zasnove menijev drugje: vračanje k našim koreninam, a na sodoben način, in obuditev pradavnih običajev ter jedi.
Na naših tleh je nekoč živelo od 5 do 25 tisoč koliščarjev
Kolišča so edinstven dokaz življenja na barju na območju Alp pred 5000 leti. O tem priča tudi najdba več kot 5000 let starega lesenega kolesa z osjo na področju kolišč. Po besedah dr. Veluščka z ZRC SAZU, ki že 25 let preučuje življenje koliščarjev, je bilo takrat območje Ljubljanskega barja prekrito z jezerom, okoli jezera pa so se naselili ljudje.
Zgradili so si majhne lesene kolibe na kolih nad vodo, velike 3 x 7 metrov. Vse kolibe so bile obrnjene v eno smer, sledili so namreč heliotermični osi, bili so izumitelji svojega časa. Poznali so ječmen, oves, zdravilna zelišča. Imeli so njive na obrobju barja, na Vršaju. Z mahom so mašili luknje v stenah kolib, tako da so pozimi in poleti imeli primerno mikroklimo. Živeli so bolj v sožitju in s spoštovanjem do narave, kot živimo dandanes. Na območju današnje Slovenije je bilo takrat od 5 do 25 tisoč koliščarjev. Življenje je bilo tedaj težko in polno bridkih preizkušenj, vendar so ljudje v tistih časih dobro poznali naravo in za preživetje izkoriščali njene atribute.
111 alpskih kolišč na UNSCOVEM seznamu
Prazgodovinska kolišča okoli Alp sodijo med najpomembnejša arheološka območja kulturne dediščine v Evropi. Leta 2011 je bilo 111 območij kolišč uvrščenih na UNESCOV seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Dve izbrani območji se nahajata v Sloveniji, na Ljubljanskem barju.
Prazgodovinska kolišča na območju Alp so odlično ohranjeni ostanki prvih naselbin iz obdobja med 5000 in 500 pr. n. št. Danes se nahajajo še v jezerih, na jezerskih obrežjih in v mokriščih, zato jih večinoma ne vidimo. Njihov stalni stik z vodo omogoča izjemne pogoje za ohranjanje in ugotavljanje starosti organskih materialov, kot so les, tekstil, rastlinski ostanki in kosti. Arheološke najdbe nam ponujajo fascinanten vpogled v svet zgodnjih kmetovalcev Evrope, posebej v njihovo vsakdanje življenje, poljedelstvo, živinorejo in tehnične iznajdbe.
Nad Ljubljanskim barjem bdi javni zavod
Ljubljansko barje upravlja javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje z direktorjem Janezom Kastelicem na čelu. Ključni izziv javnega zavoda je v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, kmetovalci in strokovnimi organizacijami najti ustrezno ravnovesje med izkoriščanjem in ohranjanjem Ljubljanskega barja. Ne želijo si množičnega turizma in gore odpadkov, ki jih turisti puščajo za seboj, pač pa trajnostnega turizma s spoštovanjem narave in ohranjanjem naravne in kulturne dediščine. V ta namen so pred štirimi leti skupaj s KD ROG, družbo BTC in sedmimi občinami sodelovali pri ustvarjanju edinstvene kolesarske poti po barju, 83 kilometrov dolge Barjanke, ki je prvič zaživela leta 2018 v sklopu Maratona Franja BTC City. Javni zavod izvaja tudi neposreden nadzor v naravi in upravlja s podatkovnimi zbirkami, ki se nanašajo na Krajinski park Ljubljansko barje.
Ižanci so bili najbolj »žleht koliščarji«
Vodilni partner pri izkopavanju kolišč je bila vseskozi občina Ig z dolgoletnim županom Janezom Cimpermanom na čelu. Po njegovih besedah so bili prav Ižanci najbolj »žleht koliščarji«. Današnji Ižanci so si vedno želeli postaviti kolišča v naravni velikosti, niso pa imeli denarja. Zdaj se jim želja uresničuje, saj bodo v bližini Iga kmalu postavili kolišča v naravni velikosti, ki bodo postala glavna turistična točka Barja in dodatni razlog za njegov obisk.
Danes so Ižanci vodilni partner pri izkopavanju kolišč, je povedal župan Janez Cimperman. Na Igu deluje tudi interpretacijski center, ki ponazarja življenje koliščarjev. Zelo pozorni so na ohranjanje narave, saj si želijo, da bi leta in leta zanemarjeno barje ostalo avtentično in da bi se turizem razvijal na trajnosten način, in sicer z ne prevelikim poseganjem v naravo in pretirano poselitvijo ter industrializacijo. Želijo si, da bi se ohranili pradavni dokazi o poselitvi vodnih območij barja s koliščarji, ki so bili za tisti čas izredno inovativni, morali so se znajti na vse načine, da so preživeli, saj je bilo življenje na barju zelo težko.
Koliščarji so bili prvotni kmetovalci v Evropi
Prazgodovinska kolišča okoli Alp zajemajo izbor 111 od okoli 1000 znanih prazgodovinskih vasi na kolih v šestih državah okoli Alp (Švica, Avstrija, Francija, Nemčija, Italija in Slovenija). Izbrana so bila pretežno neokrnjena najdišča in tista, ki prostorsko in časovno dopolnjujejo celostno podobo fenomena kolišč. Časovni razpon kolišč okoli Alp je med 5000 in 500 pr. n. št. Na podlagi izjemnega bogastva tovrstnih ostankov kolišč podajajo jasno in izčrpno predstavo o svetu prvotnih kmetovalcev v Evropi in natančne informacije o njihovem vsakodnevnem življenju, poljedelstvu, živinoreji in tehnoloških iznajdbah. Obdobje kolišč zajema ključne razvojne faze evropske civilizacije, kot jo poznamo danes.
Na območju Ljubljanskega barja je do danes znanih 43 kolišč. Na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine sta vpisani starejša južna in mlajša severna skupina kolišč pri Igu.
Tema desete obletnice vpisa na Unescov seznam sta kulinarika in les
Od vpisa prazgodovinskih kolišč okoli Alp na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine je minilo desetletje. Mednarodno usklajena tema obletnice vpisa sta kulinarika in les v obdobju kolišč (v Sloveniji med neolitikom in srednjo bronasto dobo). Arheološka najdišča v mokrih tleh so izjemen arhiv informacij o rastlinah in živalih. Zaradi izjemnih pogojev za ohranitev so se ohranili sledovi večtisočletnega razvoja človekovega življenja in s tem tudi pridelave in priprave hrane. Ohranjen je nabor pripomočkov za kuhanje, ne pa tudi recepti jedi. Zato je poskus predstavitve prehrane prednikov iz prazgodovine zelo zahteven. Pisnih virov za tako zgodnja obdobja ni, zato temelj prikaza prehrane koliščarjev, ki so bili z naravo zelo povezani in od nje tudi močno odvisni, predstavljajo arheološki zapisi ter podatki o takratni flori in favni. Na podlagi tega sta pripravljena tudi koliščarska menija v Gostilni in hotelu Bistra ter Gostilnici Jezero.
Spomladi 2022 vabljeni na potep s kolesom po Barjanki in degustacijo koliščarskih jedi.
Tekst: Maja Oven, podpredsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije, vir: Sporočilo za javnost Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, fotografije: Janez Platiše, Društvo turističnih novinarjev Slovenije
Naslovna fotografija: Risarska upodobitev kolišča Maharski prekop, ©Narodni muzej Slovenije (predloga Anton Velušček, risba Igor Rehar)