Cveta Potočnik – Sedem gradov v Sloveniji in na Hrvaškem, v obmejnem območju v Pomurju, na Štajerskem, v Medžimurju in Hrvaškem Zagorju, se je v zadnjih letih povezalo v čezmejni projekt Living Castles – Živi gradovi za ohranjanje kulturne dediščine in za skupno promocijo. V njo vpletajo legende, zgodbe in zgodovino, vse pa prikazujejo tudi s pomočjo sodobnih informacijskih tehnologij. Interaktivne vsebine omogočajo drugačno doživljanje teh gradov, kot smo ga bili navajeni doslej.
Pod okriljem institucij, v okviru katerih delujejo, so na slovenski strani v mrežo živih gradov vključeni Dvorec Rakičan, Ptujski grad in Stari grad Celje, na hrvaški pa Grad Veliki Tabor, Dvorec Oršić, Stari grad Varaždin in Stari grad Čakovec. Vodilni partner projekta je Medžimurska univerza Čakovec. Vrednost projekta je 1,45 milijona evrov, od česar je 1,24 milijona evrov financiral Evropski sklad za regionalni razvoj. Projekt so zaključili konec septembra letos.
Partner projekta je tudi agencija Slovenia Explorer, njen direktor Gregor Födransperg pa pojasni, da so jih pritegnili zaradi njihovih izkušenj na področju agencijske dejavnosti in trženja turističnih programov. Ocenjuje, da bo za dva- do tridnevni program z ogledom gradov in dvorcev ter drugih vsebin možno pridobiti zanimanje gostov.
Interaktivna tehnologija omogoča zanimivejšo predstavitev kulturne dediščine
Vsi gradovi in dvorci, povezani v mreži Living Castels, imajo bolj ali manj bogate muzejske zbirke, eden izmed osrednjih ciljev projekta je s pomočjo razmeroma majhnih naložb v sodobne informacijske tehnologije obiskovalcem omogočiti boljšo doživljajsko izkušnjo in na bolj inovativen način prikazati njihovo zgodovino ter zgodbe in legende, ki se skrivajo za grajskimi zidovi.
V okviru sodelovanja so nakupili sodobno opremo kot so tablice, interaktivne informacijske pulte z zasloni na dotik, očala za prikaz virtualne resničnosti (Hololens očala) in projektorje za projiciranje večpredstavnostnih vsebin na grajske zidove.
Izdelali so veliko enotnega promocijskega gradiva, s katerim spodbujajo obisk vseh gradov v mreži na dvo- ali tridnevnem popotovanju, organizirajo pa tudi skupne tematske dogodke.
Za otroke so izdelali različne sestavljanke in igre, tudi interaktivne, ki na njim privlačen način predstavljajo gradove in njihovo preteklost. Prav družine so ena izmed ciljnih skupin, ki jih poleg skupin in turistov, ki jih zanima kultura, želijo pritegniti k obisku.
Skupaj so zato pripravili tudi knjigo pripovedk, saj se promovirajo tudi s sloganom »Zgodbe zidov«. V njej je zbranih osem legend in zgodb, ki so značilne za posamezen grad oziroma dvorec. Dvorec Rakičan v knjigi predstavlja dve zgodbi Krokar kralja Matjaža in Rakičanski škrat, Celjski grad Pripovedko o blisku in o gromu, Ptujski grad pa zgodbo Na drugi strani ogledala.
Za družine je zanimiva tudi sestavljanka. Na vsakem izmed sedmih gradov, vključenih v projekt, se skriva košček sestavljanke. Ko obiščejo vseh sedem gradov in zberejo vse dele sestavljanke, za nagrado prejmejo plišastega grajskega duhca.
Zgodbe in legende na Gradu Veliki Tabor
Muzeji Hrvaškega Zagorja so v mreži zastopani z Gradom Veliki Tabor, blizu vasi Desinić, nedaleč od slovensko-hrvaške meje. Zelo lepo obnovljen grad z več stolpi in izjemno arhitekturo, stoji na griču z lepimi razgledi in je dobro viden že od daleč. Plemiški grad je začela graditi družina Celjskih sredi 15. stoletja, končala pa družina Rattkayevih.
Lastniki gradu so se skozi zgodovino menjavali, v obdobju med obema svetovnima vojnama je bil kar 16 let njegov lastnik znani hrvaški slikar Oton Iveković. Grad in gričevnata pokrajina Hrvaškega Zagorja sta bila motiv številnih njegovih slik. Za nakup, obnovo in vzdrževanje gradu je porabil veliko denarja, zašel je v finančne težave in njegova družina je bila po njegovi smrti primorana grad prodati.
Od sredine devetdesetih let Grad Veliki Tabor deluje v okviru Muzejev Hrvaškega Zagorja, pod njihovih nadzorom so zaželi izvajati obsežne arheološke in restavratorske raziskave, ki so bili podlaga za popolno obnovo gradu.
Z Gradom Veliki Tabor je povezanih veliko legend in zgodb. Najbolj znana je legenda o Veroniki Deseniški in njeni tragični usodi. Legenda pravi, da je bila utopljena prav na tem gradu in sicer na ukaz grofa Hermana II. Celjskega, ki nikakor ni bil pripravljen sprejeti ljubezni svojega mlajšega sina Fridrika II. do tega dekleta. Legenda tudi pravi, da so truplo nesrečnice zazidali v eno izmed grajskih sten, v dolgih zimskih nočen pa da po grajskih hodnik še vedno odmeva njen jok. Ko pa obiščemo Stari grad Celje, nam povedo, da se je njena usoda končala na njihovem gradu.
Ohranila se je tudi legenda o lepi vili Meluzini, katere spodnji del telesa se je zaradi uroka, ki ga je nad njo izrekla njena jezna mati, ob sobotah spremenil v kačji ali ribji rep. V vasi Desinić, blizu katere stoji Grad Veliki Tabor, je živa tudi legenda o zmaju.
Vsi ti liki iz legend se zdaj prepletajo v prestavitvah gradu, v večernih videoprojekcijah na stene na notranji strani obzidja in v lutkovnih predstavah lutkarske družine Ioculatori. V gradu organizirajo tudi viteške igre, filmski in lutkovni festival, na grajskem dvorišču pa se je mogoče preizkusiti v streljanju z lokom.
Motiv vile Meluzini z dvema repoma je upodobljen tudi na eni izmed renesančnih lončenih peči, ki zdaj stoji v drugem nadstropju enega izmed stolpov. Sicer pa v grajskih sobanah stoji pet restavriranih lončenih peči, katerih posamezne dele so našli med arheološkimi izkopavanji.
Muzej kmečkih uporov
K Muzejem Hrvaškega Zagorja sodi tudi Muzej kmečkih uporov v baročnem gradu družine Oršić v Gornji Stubici. Grad je bil zgrajen v sredini 18. stoletja na razvalinah srednjeveške utrdbe.
Stalna razstava o znanem kmečkem uporu leta 1573 (od leta 1567 do 1573 so bili trije upori) pod vodstvom karizmatičnega Matije Gubca neizbežno prikaže tudi vzroke za upor zaradi dejanj nasilnega in okrutnega madžarskega plemiča in vojskovodje Franje Tahyja.V gradu je razstavljena njegova nagrobna plošča, v grajskem parku pa stoji spomenik kmečkim uporom in njihovemu vodji Matiju Gubcu.
Prvo razstavo v muzeju so odprli leta 1973, ko so odkrili spomenik Matiji Gubcu in kmečkemu uporu. Stalno razstavo so postavili leta 2002 in ponuja celovit pregled življenja v Hrvaškem Zagorju v času fevdalizma.
V bližini muzeja je lepo urejen park, kilometer dolga promenada pa vodi do znamenite Gubčeve lipe.
Muzej organizira občasne razstave, muzejske delavnice in prireditve, med katerimi sta najbolj znana Viteški turnir in prikaz kmečkega upora v mesecu februarju.
Digitalizirane zgodbe grajskih zidov v Varaždinu
Varaždin je srednjeveško mesto, nekoč je bil celo prestolnica Hrvaške. Med njegove največje zanimivosti, poleg številnih lepo ohranjenih meščanskih hiš in palač ter urbane baročne celote, sodi Stari grad Varaždin, okoli katerega je zraslo mesto. Ne stoji na vzpetini in do njega pridemo prej ali slej, če se odpravimo na ogled mesta, se sprehodimo po Šetalištu Josipa Jurja Strossmayera in prečkamo trg Miljenka Stančiča. Če želimo občutiti vzdušje Varaždina, je postanek na enem izmed gostinskih vrtov na tem trgu prava izbira.
V Starem Gradu Varaždin, ki je s svojo arhitekturo že sam po sebi kulturni spomenik iz obdobja od 14. do 19. stoletja, ima svoje prostore kulturno-zgodovinska zbirka Mestnega muzeja Varaždin. Zbirka priča o bogatem gospodarskem, političnem in kulturnem življenju Varaždina v preteklosti. Poleg zbirk o steklarstvu, urarstvu, keramiki, orožju in številnih obrteh med stalne zbirke sodi tudi Razstava o oblačilih v preteklosti.
Prav na to zbirko oblačil nas med obiskom muzeja opozori Jelena Petkovič, muzejska pedagoginja, preden vstopimo v večpredstavnostni muzejski prostor, prenovljen v okviru projekta Živi gradovi in v katerem zelo nazorno spoznamo, kako so v okviru projekta uporabili različne nove tehnologije.
Oblačila iz zbirke so bila navdih za izdelavo interaktivne aplikacije Kultura oblačenja s hologramsko projekcijo za tablice in Microsoftova HoloLens 2 očala za mešano resničnost, s pomočjo katere lahko obiskovalci oblečejo žensko v izbranem zgodovinskem obdobju z oblačili in modnimi dodatki iz muzejske zbirke. Tridimenzionalna hologramska projekcija torej dobesedno »oživlja« muzejske zbirke.
Čakovec – mesto Zrinskih
Vodilni partner projekta Živi gradovi je Medžimurska univerza Čakovec, partner pa Muzej Medžimurja Čakovec. Muzej ima prostore v kompleksu Starega gradu v središču Čakovca in sredi stoletnega parka. Njegov osrednji del je renesančno-baročna palača, znana tudi po imenom palača Zrinskih. Nasproti nje so v obnovljeni fortifikaciji uredili novo muzejsko zbirko Zakladnica Medžimurja (Riznica Medžimurja).
V obnovljene prostore palače so postavili tematsko razstavo Staro mestno jedro Čakovec in Zrinski, ki prikazuje življenje najvplivnejše hrvaške plemiške družine, ki je vrhunec moči dosegla v 16. in 17. stoletju.
Razstava razkriva visoko raven njihove kulturnega, intelektualnega in družbenega življenja ter kako izjemno vplivni so bili pripadniki hrvaško-madžarske aristokracije v Hrvaško-Madžarskem Kraljestvu in Habsburški monarhiji. Posebnost razstave je, da zajema tudi manj znane podrobnosti iz vsakdanjega življenja družinskih članov, tiste, ki so pogosto ostali v senci večjih političnih in vojaških dogodkov v Medžimurju. Za boljšo izkušnjo so namestili sodobne tehnološke pripomočke, kot so očala HoloLens in tablični računalniki.
S sredstvi iz projekta so izdelali tudi repliki zgodovinskih oblačil Nikole VII. Zrinskega in njegove soproge Marije Sofije Löbl.
Svojevrstno doživetje je muzej Zakladnica Medžimurja, ki so ga odprli julija letos in v njem predstavili nesnovno kulturno dediščino tega dela Hrvaške. Gre za predstavitev ljudskega glasbenega izročila, na primer medžimurske popevke, tradicionalnih obrti kot so klekljanje, izdelovanje cimbal, medičarstvo, izdelovanje igrač, iskanje zlata, okraševanje pozlačenih izdelkov in izdelovanje božičnih okraskov.
Del predstavitve je namenjen tudi ustnemu izročilu pripovedovanja legend o nadnaravnih bitjih, dravskih in murskih deklicah, pa o Pozoju, krilatem zmaju, za katerega verjamejo, da se skriva v predoru pod čakovskim starim gradom. Druge legende pa ta predor povezujejo s Črno kraljico in plemiči, ki so bežali pred Turki.
Pritličje zakladnice je namenjeno predstavitvi obdobja, ko so bili v trdnjavi zapori, v njej nameščeni vojaki in so v njej hranili orožje. Tu je predstavljeno tudi obdobje vojnih pohodov medžimurske fevdalne gospode in obrambnih sistemov na reki Muri v 16. in 17. stoletju.
Pri opremljanju muzeja so v veliki meri izkoristili možnosti novih tehnologij, kot so 3D digitalno kartiranje, hologramski prikazi, multimedijski zasloni, 4D tehnologija zaznavanja vibracij, zvoka, zvokovnih in svetlobnih efektov, specializirane aplikacije za pametne telefone za vodenje in interpretacije. Prav tako so opremo muzeja in dostopnost prilagodili slabovidnim in slepim osebam ter gibalno oviranim ljudem.
Dvorec Rakičan ob nekdanji rimski cesti Via Regna (Kraljevska cesta)
Po ogledu popolnoma prenovljenih gradov v Varaždinu in Čakovcu ni mogoče spregledati, da je Dvorec Rakičan pri Murski Soboti v primerjavi z njima, kljub nekaterim že izpeljanim obnovitvenim posegom, v slabšem stanja, zlasti fasada še kliče po obnovi. »Verjetno v preteklosti nismo dovolj delali na pridobivanju evropskih sredstev in smo premalo sodelovali v različnih evropskih čezmejnih projektih, zdaj pa smo vpeti vanje. Seveda pa so pomembne tudi vse vsebine, ki jih že izvajamo, tudi vse tiste na področju izobraževanja in socialnih dejavnosti,« pravi dr. Robert Celec, direktor RIS Dvorca Rakičan. Tako se obnova zdaj postopoma vendarle nadaljuje, uspešni so bili denimo pri pridobivanju sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj, s katerimi bodo prihodnje leto obnovili fasado na vzhodnem in severnem traktu gospodarskega dela dvorca Rakičan.
Obnovitvena dela na revitalizaciji grajske kapele sredi velikega parka že potekajo, urejajo tudi njeno okolico in poti skozi park.
V okviru projekta živih gradov so že uredili večnamensko multimedijsko dvorano, dobili so tudi projektorje za svetlobno-zvočne učinke na stenah dvorca, ki omogočajo pestro doživljanje kulturne dediščine.
Pridobitvi iz zadnjega obdobja sta tudi večnamenska dvorana, namenjena kongresom, seminarjem, različnim kulturnim dogodkom, pa tudi porokam in drugim prireditvam ter Razstavno-doživljajski kočijaški center.
V Dvorcu Rakičan ima svoj sedež Konjeniški center Dvorec Rakičan, v njem je nastanjenih 20 konj, organizira pa različne tečaje jahanja, počitniške tabore za otroke, terapije s pomočjo konj in tudi vožnje s kočijo.
S pomočjo evropskih sredstev so kupili hibridno električno kočijo, s katero se je mogoče popeljati po parku ali pa denimo do paviljona Expano v Murski Soboti. Za potepanje po Pomurju si je mogoče izposoditi tudi električna kolesa.
Konje in konjušnico bodo v prihodnje preselili, tako bodo pridobili prostore za nove vsebine, na podstrehi, kjer imajo zdaj 7.000 bal sena, pa bodo uredili 40 novih sob. Že zdaj lahko na dvorcu prenočijo 54 gostov, v različnih kategorijah sob, med njimi sta tudi dve novi grajski sobi, opremljeni tako, da spominjata na čas, ko so dvorec naseljevali člani družine Batthyány. V dvorcu je tudi restavracija in po besedah direktorja Celca je razvijanje področja kulinarike še en izziv za prihodnje.
V svojih dejavnostih veliko pozornost namenjano družinam in otrokom, organizirajo počitniške programe in različne prireditve. Na njih otroke pozdravi tudi Rakičanski škrat, ki je, kot pravi legenda, nekoč služil ljubosumnemu grofu in ker se lahko naredi nevidnega, nihče ne ve, ali še živi v rakičanskem dvorcu.
V veduti najstarejšega slovenskega mesta Ptuj izstopa Ptujski grad
Na Ptujski grad se lahko povzpnemo bodisi iz starega mestnega jedra po Grajski ulici, po poti mimo Gostilni Amadeus ali pa s parkirišča ob Raičevi ulici. Ko pridemo na vrh Ptujskega griča, se kaže najprej ustaviti na terasi, s katere se odpira razgled na staro mestno jedro, Ptujsko jezero, Haloze, Donačko goro, Boč in Pohorje.
V nekdanji grajski konjušnici je na ogled prva izmed muzejskih zbirk, ki je ne kaže spregledati, saj so tam razstavljene tradicionalne pustne maske ptujskega polja, med katerimi nas posebno pritegne korant ali kurent.
Dostop do drugih zbirk je iz notranjega arkadnega dvorišča. Grajska orožarna obsega več kot 500 kosov orožja. V južno steno je vzidan nagrobnik Friderika IX. Ptujskega, zadnjega iz srednjeveške rodbine Gospodov Ptujskih, ki je na Ptuju živela med letoma 1131 in 1438, delovala pa je tudi na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, na Dunaju ter v več slovenskih krajih in bila lastnica številnih dvorcev in gradov. S pomočjo porok, vojaških uspehov in umnega gospodarjenja so se povzpeli med najvplivnejše plemiške družine habsburških dednih dežel. Po pomembnosti so to rodbino na Slovenskem prekašali le grofje Celjski.
Gospodje Ptujski, vitezi, graditelji in meceni, so pomembno zaznamovali 300 let zgodovine Ptuja in okolice, saj so bili ustanovitelji dominikanskega in minoritskega samostana, mesto pa je pod njimi doživelo gospodarski in kulturni razcvet.
Zanimiva je zgodba o Gospodih Ptujskih in njihovi vlogi pri eni največjih odkupnin v zgodovini, slišati jo je bilo na Festivalu ptujskih zgodb. Na poti s tretje križarske vojne se je Rihard I. Levjesrčni, angleški kralj, potem ko je doživel brodolom, v preobleki vračal domov po kopnem, vendar ga je ujel Friderik III. Ptujski in ga izročil sovražniku angleškega kralja, vojvodi Leopoldu V., ta pa rimskemu cesarju Heinrichu VI. Angleži so za kraljevo izpustitev morali plačati kar 23 ton srebra.
V muzeju hranijo najbogatejšo zbirko glasbil na Slovenskem, v njej je med drugimi na ogled svetovna redkost, rimska dvojna piščal tibia. Tu je še zbirka fevdalne stanovanjske kulture, grajske sobane so opremljene s historičnim pohištvom in umetninami, bogate so tudi turkerije, slike s turškimi motivi in bruseljske tapiserije iz 17. stoletja iz zapuščine grofov Lesliejev.
Na notranjem arkadnem dvorišču se ob eni izmed sten vzpenja potomka najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta, tik ob njej pa je vhod v grajsko klet ptujskega gradu, v katero se spustimo po strmih stopnicah.
V njej sta nam v okviru študijske poti po sedmih gradovih Rado Škrjanec, predsednik društva Kastali in Matej Rebernišek, eden od večkrat nagrajenih vinarjev vključenih v Društvo Vinsko turistična cesta 13, predstavili sedem stoletij tradicije vinogradništva na Ptujskem.
Vinsko trto so začeli gojiti že Kelti in Iliri, za njimi Rimljani in Slovani, razcvet pa je vinogradništvo doživelo v fevdalizmu, zlasti se je z njim ukvarjala cerkev in leta 1239 je bila urejena v minoritskem samostanu še danes najstarejša vinska klet na Ptuju. Poleg plemstva so se v vinsko trgovino kasneje vključili tudi mnogi meščani.
V grajski kleti je na ogled sod velikan s prostornino kar 40.410 litrov, ki je nekoč stal v prostorih nekdanjega Kmetijskega kombinata Ptuj in je bil v uporabi do leta 2008, da ne bi propadel, pa ga je prevzel muzej.
Nekdanji grad grofov Celjskih
Med ogledom Starega gradu Celje na visokem hribu nad mestom, nas je vodnik najprej prek grajskega dvorišča popeljal do razgledne ploščadi, s katere se odpira razgled na Celje in njegovo okolico. Globoko pod nami se je vila Savinja, na nasprotnem bregu smo ugledali Miklavški hrib z cerkvico sv. Miklavža.
In že smo izvedeli za eno izmed legend, ki govori, da je Stari grad in Miklavški hrib v času knezov Celjskih povezoval usnjen most. Prav ta legenda je morda spodbudila sedanjo občino knežjega mesta k načrtovanju gradnje visečega mostu tibetanskega stila. Če bo in kdaj načrt uresničen, nismo izvedeli.
Celjski grad je bil v svojem času največja utrdba na slovenskem ozemlju, znan pa je zlasti kot nekdanji sedež grofov Celjskih, najvplivnejše plemiške družine v srednjem veku na naših tleh, v grofe so bili povzdignjeni leta 1341. Njen vzpon se je začel po letu 1396, ko je Herman II. Celjski v bitki pri Nikopolju rešil življenje Sigismundu Luksemburškemu, svojemu bodočemu zetu in kasnejšemu nemškemu cesarju. Dinastija Celjski je veliko moč pridobila predvsem z najemniško vojsko, trgovino in porokami, višek je dosegla z dodelitvijo knežjega naziva Rimsko-nemškega cesarstva in dovoljenjem za nastanek Celjske kneževine leta 1436.
V zgodovini Celjskih je znana zgodba o nesrečni ljubezni med Friderikom II. In Veroniko Deseniško, ki ji je tako zelo nasprotoval Herman II., oče prvega, da je dal sina zapreti, Veroniko pa umoriti. V stolpu se otroci ob dogovorjeni uri lahko preizkusijo v virtualni igri s posebnimi očali, med katero se spremenijo v lik Friderika II., jetnika v stolpu in se poskušajo rešiti iz njega.
Zadnji moški član celjske rodbine je bil Ulrik II. Celjski, ki so ga leta 1456 umorili v Beogradu. Tudi v zvezi z njim obstaja legenda: preden je šel v boj, ga je njegova soproga opozorila, naj ne hodi, ker mu bo črni vran prinesel nesrečo. Res naj bi ga umorili, medtem ko je opazoval črnega vrana. Po smrti Ulrika II. so na osnovi obojestranske dedne pogodbe vsa številna posestva Celjskih grofov nasledili Habsburžani.
Stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Celje »Danes grofje Celjski in nikdar več« so postavili v medzidju, takoj za vstopno točko na grad skozi Turistično informacijski center in pred Kavarno Veronika. Tudi te vsebine so dodali po obnovi gradu, ki je trajala skoraj desetletje v okviru projekta Celjski včeraj in danes. Kot zadnji je za obnovo prišel na vrsto Friderikov obrambni stolp, ki so ga okoli leta 1400 dali zgraditi grofje Celjski. V njem je postavljena stalna razstava o mučilnih napravah od 16. do 18. stoletja, ki utegne marsikoga zmraziti.
S prenovo so na gradu z osrednjim dvoriščem pridobili prizorišče za organizacijo poletnih dogodkov, koncertov in predstav na proste ter dvodnevno prireditev, ki obiskovalce popelje v srednjeveški čas.
Naslovna fotografija: Grad Čakovec
Fotografije: Cveta Potočnik