Meni Zapri

Vinske gorice in vinogradi so (za zdaj še) neprecenljiva vrednota naše kulturne krajine

Cveta Potočnik – Na sejmu Agra v Gornji Radgoni je Civilna iniciativa za ohranitev in zaščito vinskih goric in kulturne krajine, ki je zanje značilna, organizirala problemsko okroglo mizo, saj ocenjujejo, da je izguba številnih vinskih goric oziroma vinogradov skrb zbujajoča. Oblikovali so več pobud, ki jih bodo poslali na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za notranje zadeve ter na Ministrstvo za naravne vire in prostor.

Z vinogradi zasajenih le še dobrih 15.000 ha

Izr. prof. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše, dekanja Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, je uvodoma poudarila, da slovensko vinogradništvo že desetletja beleži izjemno žalosten trend zmanjševanja vinogradniških površin.

Kot je povedala, je bilo po katastru iz leta 1820 v Sloveniji z vinogradi zasajenih približno 50.000 ha površin. Sto let pozneje se je to število prepolovilo na okoli 25.000 ha, leta 2020 smo tako imeli le še dobrih 15.000 ha. Če se bo ta trend nadaljeval, bomo kmalu pristali pod 10.000 ha vinogradniških površin, kljub temu, da imamo idealne pogoje za pridelavo vrhunskih vin in da so slovenska vina vse bolj prepoznavna in cenjena tudi v svetu.

V zadnjih petih letih beležimo 6-odstotno zmanjšanje števila pridelovalcev grozdja, skupne površine vinogradov pa so se zmanjšale za 3 odstotke. Pri malih vinogradnikih, ki imajo od 10 arov do 1 ha vinogradniških površin, je ta upad skoraj 20 odstotkov, medtem ko trend rasti števila pridelovalcev beležimo samo pri najmanjših –  to je do 5 oziroma 10 arov, in pri največjih, to je nad 5, 10 in 30 ha.

Če to spremenimo v konkretne številke, je nadaljevala Colarič-Jakšetova, smo v zadnjih petih letih izgubili kar 3.178 malih pridelovalcev grozdja, ki obdelujejo od 10 arov do 2 ha vinogradniških površin, pridobili pa smo 32 velikih pridelovalcev grozdja, torej nad 5 ha vinogradniških površin. Še vedno je največ vinogradnikov pridelovalo grozdje na manj kot 1 ha vinogradov. Takšnih je bilo kar 91 odstotkov vseh vinogradnikov, skupaj pa so ti obdelovali 31 odstotkov celotne površine vinogradov v Sloveniji.

Tudi obdobje epidemije koronavirusa širših družbenih in globalnih razsežnosti je zaradi priseljevanja ljudi v zidanice negativno vplivalo na podobo vinogradniške kulturne krajine, v zadnjih letih pa tudi vremenske neprilike situacijo samo še poslabšujejo in menimo, da bo statistika za naslednjih pet let, od 2020 do 2025, še veliko slabša.

Nekdaj lepo in skrbno urejene vinske gorice se pred našimi očmi spreminjajo in izgubljajo svoj sijaj. Kjer so bili nekoč  s soncem obsijani vinogradi, se danes v najboljšem primeru nahajajo počiščene travniške parcele, še veliko več pa je poraščenih parcel, kjer se razrašča trnje in grmovje. Ker take strme parcele niso primerne za kakšne druge kulture, razen za vinogradništvo, bodo verjetno tako zaraščene površine ostale tudi v prihodnosti. Na ta način bomo ne samo zapravili izjemno priložnost za razvoj butičnega vinogradništva in turizma, ki v zadnjih letih beleži vse večje uspehe, ampak bomo zgubili tudi izjemno kulturno krajino vinskih goric, ki so unikatne in edinstvene v svetovnem merilu, je še opozorila Colarič-Jakšetova.

Na okrogli mizi so sodelovali Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko – gozdarske zbornice Slovenija, Matjaž Pavlin, nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, Konzorcij Turizem v zidanicah, doc. dr. Jože Podgoršek, prodekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, izr. prof. dr. Marko Koščak, visokošolski predavatelj na Fakulteti za turizem Univerze  Mariboru, mag. Dušan Štepec, vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto in Bojan Firbas, lastnik kmetije Firbas in član Upravnega odbora Združenja turističnih kmetij Slovenije.

Tudi za turiste pomemben motiv

Udeleženci okrogle mize so med drugim opozorili, da je eden izmed pomembnih motivov za obisk Slovenije lepa narava in ohranjena kulturna krajina, zato je ohranitev vinskih goric še kako pomembna in je tudi osnova za razvoj turističnih ponudb v povezavi z vinom, ki so v Evropi zelo dobro razvite. Pri tem gre tudi za ohranjanje tradicije, znanja, vinogradniške stavbne in nesnovne dediščine.

Pobude odločevalcem za zakonodajne spremembe

Med pobudami, ki jih bo civilna iniciative poslala različnim ministrstvom, so konkretni predlogi za upočasnitev opuščanja vinogradov, oblikovanje različnih spodbud in subvencij za majhne in velike vinogradnike ter zasaditev novih vinogradov ali njihovo obnovo. Iniciativa pričakuje hitro ureditev zakonodaje za zidanice in njenega doslednega izvajanja, da njihovi lastniki ne bodo več nekaznovano spreminjali njihove namembnosti v stalna bivališča in opuščali vinograde ob njih.

Iniciativi tudi daje pobudo za poenostavitev zakonodaje za pridelavo, stekleničenje in trženje vina za male vinogradnike, kar bi bil eden najbolj učinkovitih ukrepov za ohranjanje tradicije, dediščine in vinskih goric. Najpogostejši razlogi za izsekavanje vinogradov so onemoglost starejših lastnikov, ki ne morejo več obdelovati vinogradov, pozebe ali toče in presežek vina, ki ostaja po malih vinskih kleteh. Zato je eden izmed najbolj nujnih ukrepov omogočiti malim vinogradnikom, da bodo te svoje male količini lahko tržili. Posebej mladi ne bodo pridelovali grozdja in vina, če ne bodo v tem videli vsaj minimalnega ekonomskega pokritja. Kot so zapisali, naj bi se malim vinogradnikom, ki imajo npr. do 500 trt ali do 500 litrov neke sorte vina, omogočila prodaja vina s prilagojeno (cenejšo) analizo vina, tako pa bi lahko prodajali kot odprto in stekleničeno vino samo v svoji kleti, ne pa na javnih prostorih,

Martinovo naj postane državni praznik, še predlagajo v iniciativi, ker bi to imelo mnogo pozitivnih učinkov na vinarje, turizem in tudi na ozaveščanje o nujnosti zmernega uživanja alkohola.

Civilno iniciativo za ohranitev in zaščito vinskih goric podpirajo Skupnost občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije, Združenje turističnih kmetij Slovenije, Konzorcij Turizem v zidanicah, Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto in dolenjsko-belokranjske občine.

Fotografije: Cveta Potočnik