V organizaciji Društva turističnih novinarjev Slovenije je v Hotelu Slon v Ljubljani potekal pogovor o turizmu v Beneški Sloveniji, tudi o tem, kako te kraje bolj približati Slovencem v matični domovini in hkrati tudi Italijanom. V turizmu vidijo priložnost, da bi v pretežno hribovitih vaseh ustavili padanje števila prebivalcev in vanje pritegnili mlade, ki bi ob potrebnih novih investicijah skupaj z drugimi lokalnimi prebivalci izkoristili naravne danosti, zanimivo kulturno dediščino lokalnega prebivalstva, gostinsko ponudbo in možnosti za aktivnosti v naravi, od pohodništva do kolesarjenja.
Na srečanju sta o tem spregovorila Luisa Battistig, predsednica Planinske družine Benečije in Sandro Quaglia iz Sveta slovenskih organizacij in koordinator DMO Turismo Benečija. To organizacijo za promocijo turističnih ponudb Rezije, Nadiške in Kanalske doline je ustanovil Inštitut za slovensko kulturo iz Špetra s podporo dežele Furlanije Julijske Krajine v skladu s Strategijo razvoja turizma za območje Benečije in Rezije.
Inštitut za slovensko kulturo, ki je bil ustanovljen leta 2006, na obmejnem območju, kjer žive Slovenci od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin, se je v skrbi za ohranjanje slovenskega jezika med tamkaj živečimi skupnostmi, sprva usmeril zlasti v tovrstne aktivnosti. Postopoma je začel ustanavljati mrežo manjših muzejev, v katerih so zbrali snovna in nesnovna pričevanja o kulturni dediščini Slovencev in njihovem življenju. To so med drugim Muzej rezijanskih ljudi in Muzej brusačev na Stolbici v Reziji, Etnografski muzej v Bardu v Terski dolini, v vasici Mašera v Nadiških dolinah pa Zbirka varha Matajurja in Kovačija.
Zelo celovito sliko o slovenski jezikovni skupnosti, ne le v Videmski pokrajini, ampak vse od Kanalske doline in Mangarta do Tržaškega zaliva, pa daje sodoben krajinski in pripovedni multimedijski muzej SMO (Slovensko multimedialno okno) v Špetru. S pomočjo multimedijskih inštalacij spoznamo narečja, glasbo, stare običaje, preteklost in predvsem jezik teh krajev.
Ker se število prebivalcev v pretežko hribovskih predelih nenehno zmanjšuje, se je Inštitut za slovensko kulturo usmeril tudi na spodbujanje večje gospodarske moči slovenske skupnosti, tudi na turistični razvoj. Razvoj slednjega namreč nedvomno omogoča vključitev bogate in avtentične kulturne ponudbe, ponudnikov namestitev in gostinskih storitev, v povezavi s kmetijami pa tudi lokalnih pridelkov.
Ker so Slovence v Italiji v preteklosti prepričevali, da nimajo svojega jezika in kulture, želijo v turizem kot pomembno vrednoto in razvojni potencial vključiti prav kulturo in jezik in s tem zagotoviti razvoj krajev.
Prvi korak k bolj načrtnemu razvoju turizma in promocijo Benečije je bila priprava Strategije razvoja turizma do leta 2028, na njeni osnovi pa ustanovitev DMO Turismo Benečija, koordinacijske organizacije, katere naloga je povezovanje ponudnikov in promocija celotnega območja ter čezmejno povezovanje z Dolino Soče. Pri slednjem pa ne gre za posnemanje turizma soške doline, prej dopolnjevanje z drugačno ponudbo, v kateri bodo kar najpomembnejši gradniki ohranjena narava ter kulturne in jezikovne posebnosti slovenske skupnosti.
Kot je povedal Sandro Quaglia, je že opaziti pripravljenost ljudi, da se lotijo razvoja. Pri promociji bodo poudarjali različne prireditve (za pusta, Burnjak – praznik kostanja na Gorenjem Tarbiju, ob cerkvenih praznikih), kulturne vsebine, možnosti za kolesarjenje, pohodništvo, Pot miru in pomniki 1. svetovne vojne, daljinske pohodniške poti, planinstvo s simbolno goro Matajur, naravni park Julijske Predalpe.
Na območju Benečije premorejo nekaj manj kot tisoč postelj v različnih namestitvenih objektih, razmeroma dobra je gostinska ponudba, tako po številu gostinskih lokalov kot kakovosti ponudbe. A potrebne so nove investiciji, poudarja Sandro Quaglia. Iz sodelovanje s slovenskimi turističnimi agencijami ugotavljajo, da te nimajo vodnikov, ki bi dobro poznali Benečijo, iz stikov z italijanskimi gosti pa, da ti ne poznajo zgodovine, tudi ne tiste iz obdobja hladne vojne po 2. svetovni vojni. DMO Turismo Benečija bo torej morala kar veliko storiti tudi na področju izobraževanja vodnikov, ki bodo znali približati obiskovalcem posebnosti, zgodovino in sedanjost slovenske skupnosti dežele ob slovensko-italijanski meji.
Prav o času hladne vojne, o t.i. »času mračne Benečije« je spregovoril Luisa Battistig, ki v vasi Mašera skrbi za etnografski muzej Zbirka varha Matajurja in Kovačijo in slikovito pripoveduje o življenju v kraju nekoč, pa tudi o težkih časih za slovensko skupnost. Po drugi svetovni vojni so kraji ob slovensko-italijanski meji doživljali prisilno asimilacijo s strani Italije in sila težko je bilo ohraniti slovensko identiteto, posledica je bilo izseljevanje. »Smo generacija, ki je veliko naredila na področju kulture, zdaj nam manjkajo mladi, da bi nadaljevali naše delo», je povedala Luisa Battistig.
Benečija ima nedvomno veliko možnosti za turistični razvoj, a potrebno bo povezati že obstoječe ponudnike, pritegniti mlade, najti načine za nove investicije, ki jih razmeroma majhne občine same niso sposobne izpeljati, predvsem pa predstavljati celotno območje pod skupno blagovno znamko.
Tekst in fotografije: Cveta Potočnik
Naslovna fotografija: Luisa Battistig, Marjana Grčman in Sandro Quaglia.