Ko stojimo na ljubljanski Špici, torej tam, kjer se Gruberjev kanal odcepi od Ljubljanice in je v zadnjih letih, odkar so njena obrežja prenovili, znova zaživela, tudi le malokdo izmed nas Ljubljančanov ve, da smo že na Ljubljanskem barju. Prav Ljubljansko barje, spoznavanje nove kolesarske poti Barjanka in še prej njena predstavitev v Botaničnem vrtu ter vožnja po Ljubljanici od Špice do Zmajskega mostu in nazaj do pristana v Trnovem, so bili tokrat vključeni v študijsko pot Društva turističnih novinarjev Slovenije. Začeli pa smo jo na ladjici Ljubljana, LJ 59 Toma Zupančiča, ki je bil prvi ladjar na Ljubljanici. Na njej nam je Draga Kepeš, Kavalova barmanka, vodja slaščičarne Lolita v Ljubljani in svetovna barmanska prvakinja postregla s svojim zmagovitim koktajlom Lolita.
Draga Kepeš, Kavalova barmanka, svetovna barmanska prvakinjaLjubljanica še ni povsem ukročena reka, pa tudi vodovje Ljubljanskega barja vedno znova preseneča s poplavnimi vodami, tistimi rednimi in izrednimi, ko Gradaščica in Iška, hudourniška pritoka Ljubljanice, z močnim in visokim poplavnim valom lahko celo obrneta tok Ljubljanice proti Vrhniki.
Vse to se dogaja tudi zato, ker človek pri posegih v to območje ne upošteva dovolj posebnosti barjanske narave in tudi ne tega, kaj vse obsega. Barje je precej večje, kot si navadno mislimo, razloži Maša Bratina, naravovarstvena svetovalka Krajinskega parka Ljubljansko barje, saj so že omenjena Špica, del Ižanske ceste, Vič, Mestni log in nekateri drugi predeli Ljubljane že del barjanskega sveta. O tem, da je denimo Špica že del Ljubljanskega barja pričajo tudi arheološke najdbe kolišča na Špici. Letos bo prav temu posvečena tudi regata rimskodobnih deblakov, ki bo junija potekala na Špici.
Maša Bratina, naravovarstvena svetovalka Krajinskega parka Ljubljansko barje
Iška, ki je nekoč vijugala po svoji stari strugi s številnimi okljuki proti reki Ižici, teče zadnjih dvesto let, odkar so jo uravnali, po skoraj ravni strugi naravnost v Ljubljanico. Struga Ljubljanice je bila še v srednjem veku precej širša in plitvejša in je večkrat poplavila območje prav blizu mestnih meja. Kakšnih pet tisoč kilometrov izsuševalnih kanalov na Barju, prve so kopali že sredi 18. stoletja, umetno uravnana struga Iške in gradnja Gruberjevega prekopa je del dolgotrajnih prizadevanj za izsušitev Barja, so med tistimi najbolj usodnimi posegi človeka v Ljubljansko barje, ki so za vedno spremenili njegovo prvobitno podobo. Pravega barja tod danes skorajda ni več. Današnja barjanska kulturna krajina je tako plod človeških rok, več stoletnih prizadevanj za osuševanje. »Poleg Sečoveljskih solin je Ljubljansko barje druga najbolj spremenjena slovenska krajina,« pove Maša Bratina. Prvi so aktivno začeli posegati v krajino že Rimljani, ko so skopali regulacijski kanal, po katerem so izpod Krima po Ljubljanici vozili marmorne bloke iz podpeškega kamnoloma do Ljubljane. Najbolj odločno pa se je izsuševanja lotila Marija Terezija, ki je leta 1769 izdala kar odlok o izsušitvi Barja, zato da bi postal žitnica dežele Kranjske. Njen načrt se ni uresničil, za intenzivno kmetijstvo Barje ni primerno.
Črna vas je dobila ime po šoti
Pogled na Črno vas
Pri naselju Črna vas, ki je nastalo šele leta 1830, nam Maša Bratina pojasni, od kod izvira njegove ime. Pred začetkom osuševanja je bilo Ljubljansko barje skoraj v celoti prekrito s šoto, ponekod je bila njena plast debela dva metra, ponekod celo šest. Ljudje so jo začeli rezati, ker pa je bila prepojena z vodo, so jo v velikih kockah zlagali okoli hiš, da bi se osušila in ker je bila črna, so bile tudi hiše črne. Šoto so rezali dobro stoletje in jo uporabljali za kurivo, prodajali so jo tudi v Ljubljano, kjer je poganjala stroje v ljubljanski Cukrarni, Tobačni tovarni in današnji Pivovarni Union. Zaradi rezanja šote se je površje Ljubljanskega barja znižalo. »Ljubljansko barje, Pivško in Planinsko polje nas varujejo pred poplavami,« pravi Maša Bratina. Ljubljanica z Iško in drugimi pritoki zbere ogromne količine vode. Ko reke pritečejo na Ljubljansko barje, zaradi ravnega površja ne morejo hitro odteči. Hkrati v poletni vročini barje hladi ozračje, barje oziroma Iški vršaj pa je tudi pomemben vir pitne vode za Ljubljano, saj vodarna Brest prispeva približno 10 odstotkov pitne vode za oskrbo prestolnice.
Kako nevidno narediti vidno
Travnik pod površjem skriva ostanke kolišč
Arheolog Dejan Veranič iz Krajinskega parka Ljubljansko barje nas popelje do območja Mah pri Igu, kjer se kakšen meter pod travnatim površjem nahajajo kolišča ali njihovi ostanki, v barjanskih tleh prepojenih z vodo so se ohranili več tisočletij. Ta kolišča pri Igu v alpskem prostoru ležijo najbolj jugovzhodno. Na površju od kolišč niti na tem območju niti drugod ni videti ničesar, le v kakšen kanalu morda opazimo ostanke kolov.
Prvi ostanki kolišč so bili odkriti že leta 1875, njihovo iskanje in proučevanje je bilo zdaj manj zdaj bolj intenzivno, do danes pa je bilo odkritih 43 koliščarskih naselbin iz časa od približno sredine 5. do sredine 2. tisočletja pr.n št. Od teh sta na Unescov seznam vpisani dve skupini kolišč iz okolice Iga in sicer v okviru serijske mednarodne nominacije Prazgodovinska kolišča okoli Alp. Najstarejše leseno kolo na svetu, staro približno 5150 let, ki so ga našli na območju Stare gmajne pri Vrhniki leta 2002, je bila zelo odmevna najdba, barjanska tla pa skrivajo tudi še veliko pomembne dediščine prve arhitekture na slovenskih tleh, to je kolišč. Ne le Krajinski park Ljubljansko barje in domala vse barjanske občine imajo veliko zamisli, kako to nevidno dediščino narediti vidno, kot pravi arheolog Dejan Veranič. Za zdaj je največ vidnega v Mestnem muzeju Ljubljana in v Narodnem muzeju Slovenije ter v Mladinskem domu na Igu, na tamkajšnji stalni razstavi Koliščarji z velikega jezera z replikami najdb, za katero skrbi Društvo Fran Govekar Ig, in je nastala s pomočjo evropskih sredstev za razvoj podeželja. V načrtu je ureditev več vstopnih točk na Ljubljansko barje, Interpretacijsko središče o biotski raznovrstnosti in dediščini kolišč na Igu, pa nova krožna pot na območju Rakove Jelše. Ena izmed težav pri uresničitvi posameznih zamisli je ta, da je na Ljubljanskem barju kar 46.000 lastnikov zemljišč in seveda veliko različnih interesov.
Da je pri upravljanju parka potrebno usklajevati interese številnih lastnikov potrdi tudi Janez Kastelic, direktor Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, hkrati pa upoštevati varstvena območja, ki veljajo od leta 2008, ko je bilo Ljubljansko barje razglašeno za krajinski park in dejstvo, da sodi to naravno bogastvo v evropsko omrežje zaščitenih območij Natura 2000. Letos spomladi je Krajinski park kot nosilni partner pridobil 4,13 milijona evrov evropskih sredstev za revitalizacijo kulturne krajine, v teku sta dva projekta, Life projekt Naturaviva in projekt Poljuba, jeseni pa bodo začeli izvajati tudi projekt Interreg, ki bo namenjen omejevanju invazivnih tujerodnih rastlin.
Na Ljubljansko barje peš ali s kolesom, pa vedno z občutkom
Ena izmed osrednjih dejavnosti zavoda je ozaveščanje o naravni in kulturni dediščini parka, izjemnega bogastva rastlinskega in živalskega prostora, o biotski in krajinski pestrosti ter pomenu vzdrževanja občutljivega vodnega ravnovesja. Da bi obiskovalcem čim bolj približali posebnosti tega edinstvenega prostora je zavod v sodelovanju z domačini uredil več učnih poti: Koščevo učno pot, Bevško učno pot in Pot ob reki Iški – Okljuk. Pred obiskom pa si lahko priskrbijo tudi različne zemljevide in zloženke z vrisanimi kolesarskimi potmi in zanimivostmi ali obiščejo zelo informativno spletno stran. Krajinski park ima tudi 30 vodnikov, domačinov, ki barje dobro poznajo in ogled barja z njimi je lahko pravo doživetje. »Želimo si, da bi Ljubljansko barje ljudje obiskovali z občutkom,« pravi Maša Bratina, Janez Kastelic pa dodaja: »Najbolj primerno je barje obiskovati peš ali s kolesom.«
Za ljubiteljske kolesarjenja se letos 9. junija obeta velika novost – to je rekreativni kolesarski dogodek Barjanka v okviru mednarodne kolesarske dirke Maraton Franja. Na območju Ljubljanskega barja je veliko makadamskih cest, ki so zelo primerne za kolesarjenje, mimogrede pa kaže omeniti, da je bila cesta iz Ljubljane do Črne vasi zgrajena leta 1827 in cesta do Iga leta 1829. Obe sta zgrajeni na lesenih butarah oziroma ogromni količini vrbovih vej. Organizatorji si želijo, da bi Barjanka postala tradicionalna prireditev. Trasa Barjanke bo potekala po vseh barjanskih občinah v krajinskem parku in bo dolga približno 83 kilometrov, ob njej pa naj bi kolesarji spoznavali posebnosti naravnega okolja ter zgodovinsko in tehnično dediščine, pa ne nazadnje tudi možnosti za sprostitev.
Janez Kastelic, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje, je med nedavno predstavitvijo Barjanke v ljubljanskem Botaničnem vrtu poudaril, da je dobil projekt podporo tako barjanskih občin, družbe BTC kot organizatorjev Maratona Franja in da je ideja zaživela le v nekaj mesecih od njene predstavitve. Barjanka se bo začela ob 8. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani, cilj pa bo v BTC Cityju. Kolesarji bodo peljali do Loga-Dragomer, skozi Vrhniko do Bistre, nato po stari železniški progi do Kraškega roba Ljubljanskega barja in Jezera pri Podpeči ter do BTC Cityja. Urejeni bodo trije postanki, prvi v Bistri, drugi pri podpeškem Jezeru in tretji na Igu.
Podpis pisma o o sodelovanju pri izvedbi Barjanke, foto: I. Dimic
Po besedah Janeza Kastelica je cilj, da Barjanka postane ne le tradicionalna prireditev, ampak tudi označena kolesarska trasa, ki naj bi jo v prihodnje čim več uporabljali kolesarji, saj v parku ne želijo biti nadzorniki, temveč upravljavci. Usmerjen obisk barja po označenih poteh je vsekakor zaželen, saj naravi naredi manj škode, kot če obiskovalci hodijo povsod. To velja tudi za plovbo po Ljubljanici, na odseku znotraj parka je vožnja s plovili na motorni pogon prepovedana, strokovne podlage za plovbo pa so že pripravljene.
Nosilci gostinske in turistične ponudbe
Hkrati zdaj v Krajinskem parku iščejo nosilce turistične ponudbe. Prenočitvenih zmogljivosti je malo, pove Kastelic, ponudnikov gostinskih storitev pa je že nekaj. Gostilna Hram je na 3. informacijski točki Barjanke. Njen lastnik Branko Koren pove, da je bila gostilna leta 2007 obnovljena in da je ohranila podobo stare kmečke gostilne. V tej prostorni gostilni je bila prvič vsem županom barjanskih občin predstavljena ideja o Barjanki in tudi sprejeta. V Hramu pripravljajo jedi domače, klasične slovenske kuhinje in pa tradicionalni ameriški žar, občasno tudi koliščarski krožnik. Uporabljajo kvalitetne surovine, povečini lokalne pridelave.Na 2. Informacijski točki Barjanke v Jezeru pri Podpeči, tik pod razglednim hribom Sv. Ana, je nosilec gostinske ponudbe Gostilnica Jezero.V ponudbi je poudarek na lokalni in sezonski hrani, kruh pečejo sami, hišna specialiteta pa je paštete s tartufi in bučnimi semeni. Gostilnica stoji tik ob jezeru, ki zlasti poleti privabi številne obiskovalce, toliko, da je promet že zelo moteč, zato ga bodo skušali že letos z drugačno ureditvijo preusmeriti od jezera.Nedaleč od znamenite Plečnikove cerkve Sv.Mihaela na obrobju Črne vasi stoji ob cesti proti Podpeči Tomaževa hiša, najstarejša hiša iz časa kolonizacije barja, ki pa propada in je videti, kot da se bo kmalu sesula sama vase. Je pa bil prav po vzoru te hiše zgrajen apartmajski objekt ekološke turistične kmetije Posestvo Trnulja. Glede na to, da posestvo Trnulja leži na Ljubljanskem barju, so vsa poslopja kmetije podprta s piloti, apartmajska hiša tako stoji na 200 pilotih, glavno poslopje pa na 300 pilotih. In že pri teh pilotih se kaže naravnost zakoncev Urše Kunc in Mihe Pupisa: pri obnovi in širitvi posestva uporabiti vse staro, kar je še mogoče, ravnati trajnostno. Stare pilote, ki so bili še dovolj dobri so uporabili v restavraciji, ponovno so uporabili tudi zidake in tlakovce iz stare hiše. Kot pripoveduje Urša Kunc so namreč staro, razpadajočo kmečko hišo, poraščeno s črnim trnjem na katerem zorijo trnulje, podrli in na njemem mestu zgradili novo, istočasno pa se je porodila ideja, da se usmerijo v ekološko kmetijstvo in turizem, pa ne kakršen koli, ampak trajnosten v vseh elementih ponudbe, od nastanitve do kuhinje z domačimi ekološko pridelanimi sestavinami. Kot smo se lahko prepričali med nedavnim obiskom in ogledom posestva Trnulja člani Društva turističnih novinarjev Slovenije odlično te sestavine uporablja pri pripravi jedi kuharski mojster Slavko Adamlje, pa naj si gre za konopljino lazanjo, bučno juho ali potico na žlico. Lesena apartmajska hiša je v celoti zgrajena iz zdravju prijaznih eko materialov, za izolacijo so denimo uporabili konopljo, stene imajo ilovnate omete, vsa notranja oprema je iz lesa, ki je zaščiten z naravnimi olji.
Posestvo TrnuljaPosestvo Trnulja
Posestvo Trnulja je vključeno v verigo Biohotels, kar pomeni, da mora izpolnjevati številne kriterije. Preko te verige se tudi tržijo in bili so prvi v Sloveniji, ki jih je ta veriga vključila med približno 100 drugih sorodnih hotelov. Kot pove Urša Kunc so bili tudi med prvimi tremi v Sloveniji, ki so pridobili dovoljenje za stiskanje konopljenega olja. Poleg konopljinega olja pridelujejo na posestvu tudi sojino olje, olje oljne ogrščice in orehovo olje, namaze iz olj ter ekološko pridelane žitarice, ki jih predelujejo v več vrst moke, sodelujejo z okoliškimi kmetijami in na velikih travnikih redijo številne živali. Kot pove Urša Kunc so se pred nedavnim odločili še za najem mandljevih nasadov v slovenski Istri. Slej ko prej pa orjejo ledino na različnim področjih na Ljubljanskem barju v upanju, da bo to postala razširjena praksa in da bodo ljudje ugotovili, da je mogoče preživeti z ekološkim kmetovanjem, turizmom in trajnostno usmeritvijo.
