Obnovljena Mestni trg v Zagorju ob Savi in Weinbergerjeva hiša, mestni park s spomenikom dr. Janezu Drnovšku, Rudarski muzej Zagorje in Evropark so bili cilj študijske poti članov Društva turističnih novinarjev Slovenije pred nekaj dnevi, pa tudi raztresena vas Podkum, kjer smo obiskali Domačijo Medved s cvetličnim vrtom in macesnovim gajem ter Gostilno Pr Čop. V slednji smo se srečali s podjetnico Marijo Čop, promotorko zasavske kulinarike in njenim sinom Lojzetom Čopom, najmlajšim slovenskim kuharskim mojstrom.
Obnovljeni Mestni trg, ki mu Zagorjani pravijo preprosto ploščad, zaznamujejo pet metrov visok spomenik kiparja Stojana Batiča, kot simbol predvojnega delavskega gibanja, narodnoosvobodilnega boja in povojne graditve Zagorja ter ob njegovem obrobju kipi predvojnih revolucionarjev in narodnih herojev. Spomenik in kipi so na trgu stali tudi pred prenovo, odločitev, da bodo ostali na njem tudi po njej, pa po besedah Matjaža Švagana, župana Zagorja ob Savi, priča o tem, da gradijo novo ob spoštovanju starega. Obnovljeni trg, kot del prenove celotnega mestnega središča, pa po pa po njegovih besedah priča tudi o tem, da so bili v Zagorju zelo uspešni pri črpanju evropskih sredstev. Med drugim so s pomočjo evropskih sredstev zagotovili plinifikacijo mesta in sodobno čistilno napravo v stavbi, ki jo imenujejo Medeja in ima obliko ladje Argo, s katero naj bi, kot pravi legenda, do sotočja Medije in Save pripluli Argonavti.
S pomočjo evropskih sredstev so na obrobju mesta uredili športnorekreacijski Evropark z dvema pretočnima ribnikoma, otroškim igriščem z igralom – ladjo Argonavtek, ribiško kočo, sprehajalnimi in kolesarskimi stezami, vrtom tete Johance, v katerem vzgajajo različne zdravilne rastline in drevoredom 20 lip, ki so jih zasadili ob 20-letnici slovenske državnosti. Ena od sprehajalnih poti vodi do vzletišča, kjer si lahko privoščimo polet z letalom in si ogledamo Zasavje iz ptičje perspektive. Mimogrede, v Zagorju ima sedež Akademija za letalstvo Aeronavt, ki je ekskluzivni partner za šolanje družbe Pipistrel. Akademijo zagorski župan navaja kot eno izmed tistih podjetij, ki v te kraje prinašajo drugačne gospodarske dejavnosti, kot so bile za rudarsko Zasavje značilne nekoč. Manj spodbudnih besed pa najde zagorski župan za propadajoče Medijske toplice, ki da so tajkunska zgodba in velika sramota za kraj.
Rudnik rjavega premoga v Zagorju je deloval 250 let, vse do julija 1996, ko je bilo v njem še zaposlenih 700 ljudi. Zagorju je skupaj z železnico prinesel industrijski razvoj, priselilo se je veliko ljudi, nastali so knapovska naselja, pa tudi knapovska kultura, kulinarika in jezik. O vsem tem in delu knapov izvemo veliko v Muzeju rudarstva v Loki pri Kisovcu, današnjo podobo je dobil pred nekaj leti, ko se uredili tudi interaktivne vsebine. Po zaprtju rudnika pa je bilo, kot pravi Matjaž Švagan, potrebno poiskati nov začetek, vendar v povezovanju s prejšnjimi generacijami. V kraju niso želeli, da bi po zaprtju rudnika izginile sledi dejavnosti, ki je sooblikovala razvoj mesta in ljudi.
Knapovska kultura je pognala globoke korenin
Skoraj po sredi Mestnega trga teče 15-ti poldnevnik, simbolizira ga osvetljenastopniščna ograja do znamenite Weinbergerjeve hiše na njegovem obrobju. To je ena najstarejših hiš v Zagorju, ki je bila nekoč last podjetniške družine Uroša Weibergerja, danes pa je njena lastnica občina. Gre za protokolarni objekt občine, hkrati pa so v njej Galerija Medija, spominska soba rojaka, opernega pevca Ladka Korošca in zbirka narodnoosvobodilnega boja. »Knapovska tradicija je v Zagorju nedvomno na prvem mestu, pa tudi knapovska kultura, saj je Rudnik Zagorje svoje čase financiral gradnjo Delavskega doma, nosilca kulturnega življenja v občini,« pove slikar in strokovni sodelavec Galerije Medija Milan Razboršek. Vsako leto v galeriji pripravijo nekaj osrednjih razstav, kot je bila letošnja spominska razstava Jožeta Tisnikarja ob 20-letnici slikarjeve smrti, ali pred nekaj leti razstava Avgusta Černigoja. Galerija in občina vsako leto finančno podpreta tudi Slikarsko kolonijo Izlake Zagorje, najstarejšo pri nas, ki poteka vse od leta 1964, ko so jo organizirali prvič na pobudo Toneta Leskovška. V koloniji je doslej sodelovalo več kot 300 umetnikov, Galerija Medija pa hrani približno tisoč slik, ki so nastale na preteklih kolonijah. Hranijo jih v depojih, kot pravi Razboršek, iščejo prostor za stalno razstavo, zlasti pa so ponosni na približno 40 slik, ki jih je ustvarilo 15 Prešernovih nagrajencev ali nagrajencev Prešernovega sklada še preden so bili nagrajeni. S temi deli galerija pogosto gostuje tako po Sloveniji kot v drugih državah.
Milan Razboršek spomni, da je poleg Ladka Korošca, čigar oče je bil rudar, z Zagorjem povezanih še veliko drugih življenjskih poti znanih osebnosti, denimo slikarja Gvida Birolle, Slavka Gruma, Mileta Klopčiča, Janeza Vipotnika, dr. Janeza Drnovška, pa tudi Janeza Vajkarda Valvasorja, saj je bil Medijski grad do sredine 18. stoletja v lasti njegove rodbine. Zagorje ima tudi bogato tradicijo zborovskega petja, ki jo nadaljujejo Rudarski pevski zbor Ladko Korošec, Zagorski oktet in Mladinski pevski zbor Vesna. V mestnem parku, ki so ga poimenovali po dr. Janezu Drnovšku, stoji tudi njegov doprsni kip, delo kiparja Mirsada Begića. Po besedah župana Švagana so ga postavili iz spoštovanja do pokojnega predsednika in tudi če ga bodo zaradi odločitve ustavnega sodišča morda morali odstraniti, bodo z njimi živeli naprej, saj so ponosni na svojega rojaka.
Zagorski Versaj v Podkumu
Medtem ko do Zagorja lahko seveda pridemo tudi z vlakom, pa do zaselkov, raztresenih po Zasavskem hribovju skoraj ne moremo brez avtomobila. Iz Zagorja do Podkuma in Domačije Medved na južni strani Kuma nas pripelje vijugasta cesta. Na lepo obnovljeni domačiji nas pod mogočnim orehom sprejme Rudi Zupan, sedanji lastnik, ki je domačijo z velikim občutkom obnovil. Pove, da je domačija dragocena kulturna dediščina, stara več kot 300 let, saj so na ostanku hrastovega portala našli letnico 1768. Domačini pravijo, da na tej domačiji najdemo Zagorski Versaj in res je ob hiši izjemno lep cvetlični vrt, ki je leta 1995 v Lizboni prejel bronasto odličje v kategoriji malih okrasnih kmečkih vrtov Evrope.
Ob našem obisku so pogled pritegnile predvsem velike rumene potonike in skrbno ročno obrezani sto let stari grmi pušpana. Rudi Zupan pojasni, da so na cvetličnem vrtu ohranili zasnovo, ki je verjetno nastala že v 19. stoletju, prav tako rastline, katerih izbor je tak, da je vrt v cvetju od zgodnje pomladi do zime. Mimo mogočne glicinije, odete v bele cvetove, nas gostitelj popelje do macesnovega gaja na griču, v katerem so macesni zasajeni v obliki sončnih žarkov z lipo v sredini. Nekaj minut sedenja na klopi ob lipi s pogledom na mogočne macesne vlije energijo in ni čudno, da temu kotičku pravijo gaj.
Domačija s kmečko hišo in več gospodarskimi poslopji, je bila samooskrba, saj je bila nekoč precej odmaknjena od doline, ohranilo se je veliko predmetov in orodja, ki so ga uporabljali. Vse to je Rudi Zupan razstavil v stalni etnografski zbirki, ki je našla prostor v velikem obnovljenem skednju. V njem potekajo izobraževalne delavnice za otroke in gledališke predstave, poleti pa Mednarodni glasbeni festival URSUS, ki ga vodi sin Marko.
Čopova Hiša domačih okusov
Sredi zasavskega Podkuma stoji gostilna Pr Čop oziroma Hiša domačih okusov, pa hkrati dom energije polne podjetne Marije Čop in Lojzeta Čopa, najmlajšega slovenskega kuharskega mojstra. Velika hiša je nekdanji dvorec Podšentjur, o njem je pisal Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodi Kranjske in tudi živel nedaleč od tod. Več rodov Čopovih v njej živi že od 18. stoletja, že nekaj manj kot 270 let torej. »Popisanih je 13 rodov družine Čop in vsakih pet let se nas na srečanju zbere približno 300,« pove Marija Čop. Skoraj do konca 19. stoletja so bili Čopovi graščaki. Ta imenitna zgodovina rodbine se odraža v prostorni restavraciji, pravzaprav v viteškem slogu opremljeni dvorani z napisi iz Slave Vojvodine Kranjske in replikami starega orožja.
Gostilno zdaj vodi Lojze Čop, ki pravi: »Do tega so mi pomagali starši, tako kot sem jaz nekoč pomagal njim v gostilni. Moj moto je, da pripravljam za goste tisto, kar bi jedel tudi sam.« Predvsem pa uporablja lokalne sestavine in njim prilagaja ponudbo. Tistega dne, ko smo gostilno Pr Čop obiskali turistični novinarji, je za predjed ponudil čemaževo skuto, domačo jetrno pašteto s črnimi tartufi, ocvirkove pogačice, pa seveda za Zasavje značilno jetrno klobaso. Tudi za glavno jed je bilo nekaj značilnega iz Zasavja: granadirmarš – pražen krompir s testeninami, pa zajčkov ragu, čebulna pita s slanino in ajdovi krapeži z zeliščno skuto. Vse to je bilo postreženo v steklenih skodelicah, ki se zložijo skupaj kot sestavljanka, izdelali pa so jih v Steklarni Hrastnik, s katero tudi sicer Čopovi veliko sodelujejo.
Marija Čop je lani prejela priznanje za življenjsko delo na Dnevnih slovenskega turizma. To visoko priznanje je podjetnica polna energije in volje dobila za svoje dolgoletno delo v gostinstvu, promocijo kulinarike v Zasavju in zasavske kulinarike v Sloveniji. Kot podjetnica je dejavna še na veliko drugih področjih od trgovine, pošte do prevozništva in cateringa. Če so doslej Čopovi s cateringom po Sloveniji in tujini poskrbeli za največ 1500 gostov, so letos v Žirovnici na 1. praznovanju svetovnega dneva čebel poskrbeli kar za 4500 gostov.
Goste je v odmaknjeni Podkum treba nekako privabiti ali kot pravi Marija Čop: »Sama si moram izmisliti dogodke, ne nazadnje bomo še tri leta odplačevali kredite.« A zdi se, da gre pri tem tudi za spodbujanje družabnega dogajanja tako za sovaščane kot ljudi iz razpršenih vasi zasavskega hribovja. Tako je denimo že organizirala dogodek Podkum – jejmo skupaj, pa Golažijado na 101 način, literarne večere v sadovnjaku in še kaj. To nam Marija Čop pripoveduje, ko nam razkazuje muzejsko zbirko in staro gostilno, kjer nam ponudi pecivo s šamlo, skuto iz prvega mleka po otelitvi. »Količinsko takšnega mleka seveda ni veliko. Zavzemam se za to, da bi lahko šamlo in druge pridelke, kadar gre za majhne količine, prodajali brez certifikata,« pravi Marija Čop. In to vsekakor ni njena prva bitka, ki jo bojuje z birokratskimi predpisi.