Albina Podbevšek, 15. november 2018 – Ko po 25 kilometrih vožnje iz Dubrovnika po strmi cesti zagledaš planoto, obkroženo s povsem kamnitimi hribi, si misliš, da si prišel v kraj bogu za hrbtom. Predsodek se hitro razblini ob pogledu na prijetno zeleno mesto Trebinje z bogato zgodovino na eni strani in na drugi povsem nov svet ograjenega ogromnega turističnega naselja kakih pet kilometrov proč. Del tako imenovanega Grada sunca že deluje, v gradnji pa so še razkošnejše stavbe. Investitor Rodoljub Drašković je nam, novinarjem iz Slovenije, povedal, da se mu uresničujejo njegove sanje in želja, da bi kaj koristnega in lepega naredil za svojo rojstno Hercegovino. Seveda pa pričakuje goste z vseh koncev, tudi iz zasičenega Dubrovnika in Slovenije.
Zakaj je gneča na tržnici, tri mošeje pa samevajo
Za Hercegovino je rečeno, da je dežela kamenja in hkrati rodovitne zemlje z vinogradi in nasadi sredozemskega sadja, celo granatnih jabolk, kar vse je videti na tržnici pod mogočnimi platanami sredi Trebinja. Ob sobotah se tu tare kupcev, ki prihajajo zlasti iz Dubrovnika, potem Hercegnovega, iz Črne gore in Srbije, kajti v Trebinju je vse ceneje. Za nas so bile zanimive suhe fige, venci češnja, njihova slanina, sir, celo pršut. Tudi restavracije so pogosto zasedene z gosti iz sosednjih balkanskih držav.
Turisti si ogledujejo staro jedro mesta, ki ga zdaj na veliko obnavljajo. Ohranil se je celo del starodavnega obzidja in vrsta tradicionalnih kamnitih hiš, od katerih jih je veliko opustelih. »Nekdaj je tu živelo veliko muslimanov, a so zaradi preganjanja v naši zadnji vojni pobegnili in se zdaj ne vračajo, ker smo revni. Nekateri so obnovili nekdanje domove, a prihajajo samo na počitnice,« mi je razložil domačin in še povedal, da so jim Srbi požgali eno od mošej, katero so potem s turškim denarjem lepo obnovili. Ni čudno, da nisem v Trebinju videla niti ene same pokrite muslimanke.
Pet sto let star kamniti most in posebnost hercegovske Gračanice
Zanimiv je muzej z arheološkimi najdbami iz časov Ilirov in Rimljanov pred prihodom Slovanov v sedmem stoletju, ko so tod vladali Bizantinci. Za njimi je 200 let tod kraljevala dinastija Nemanjićev. V nekdanjem Trebinju, ki se je sprva imenoval Tribunia, so se že od davnine ustavljale karavane, ki so tu prečkale reko Trebišnjico. Pot jim je leta 1574 olajšal vezir Mehmed Paša Sokolović. Zgradil je veličastni kamniti most z velbom čez reko, ki je še dandanes vreden občudovanja. Stoji pod hribom, kjer so pred nekaj leti zgradili imenitno, že tretjo kopijo slavne Gračanice na Kosovu, zgrajene davnega leta 1321 po naročilu srbskega kralja Milutina. Nenavadno je, da je denar za Hercegovsko Gračanico podaril ameriški milijonar, ki se je rodil v Trebinju in s tem ugodil želji srbskega poeta in diplomata Jovana Dučića, da bi bil rad pokopan v takšni cerkvi, ki nudi krasen razgled na njegov rojstni kraj. Umrl je namreč v Chicagu leta 1943. V Trebinje so ga pripeljali leta 2000.
Grad sunca je za množice, zlasti za družine
Novo turistično naselje raste že tretje leto tako, da so lansko kot letošnje poletje že gostili presenetljivo število domačih in tujih gostov. Ob tem so zaposlili 600 delavcev. Najnovejša pridobitev je hotel Panorama z veliko teraso na strehi, ki nudi pregled čez celotno 85 hektarsko gradbišče, največjo hercegovsko in balkansko naložbo v turizem. Gre za projekt velikega koncerna Swisslion v lasti srbskega bogataša Rodoljuba Draškovića, rojenega v bližini Trebinja, tudi z namenom, da bi se kraj bolj razvil in da mladi ne bi več tako množično kot zdaj odhajali po kruh v tujino.
V Gradu sunca se vrstijo raznovrstni športni tereni, ki naj bi privabili na treninge poklicne športnike celo pozimi, saj sredozemsko podnebje ne pozna snega, poleti pa sonce lahko žge do 40 stopinj. Hladiti se je mogoče v obsežnem vodnem parku z bazeni za odrasle in otroke. Zraven so še tobogani in druga igrala. Ne manjka se niti Dino parka s figurami dinozavrov, slonov, žiraf in zmajev. V zgradbi, ki spominja na leseno barko je umeščen wellness center. Vsa že dograjena okolica je zelena, lepo urejena, posebnost pa so v zrak štrleče skale »neka se zna, da ste v kamniti Hercegovini«. Vmes se znajde še kak kamniti vodnjak.
Razkošni Bjeli grad bo namenjen le premožnejšim
Poleg Grada sunca gradijo še luksuzni Bijeli grad s 160 apartmaji, z več restavracijami z različno kulinariko in vrtovi s sredozemskim cvetjem. V sredini bo manjše jezero in kolosej za prireditve. »Po moji viziji bo to naselje namenjeno premožnejšim gostom. Slovencem, kot vem, bi jim to bilo všeč,« je rekel Rodoljub Drašković z diplomama na dveh fakultetah, izredno sposoben za vsakovrstne posle in ki si je prve milijone prislužil v Švici. V njegovi lasti so številne tovarne, trgovine, hoteli, plantaže, vinogradi, raztreseni po domala celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije.
Sebi je lastnik turističnega naselja namenil pravljični dvorec na hribu nad reko Trebinjščico, kjer je menda pred davnimi stoletji živela hercegovska kneginja Jelena Anžujska, hči francoske plemkinje in sina bizantinskega cesarja Isaka II. Andžela. Velja za eno najbolj naprednih vladaric, ki je sredi trinajstega stoletja ustanovila prvo šolo za dekleta v tedanji Srbiji. Drašković je sam naredil načrt za grad z dvajsetimi sobami, z bazenom in vinsko kletjo. Pod dvorcem je travnik s tropom ovac in zelenjavni vrt. Lastnik, kakor je sam povedal, le malokdaj prebiva v tem domu, ker nima časa. Za potovanja po Balkanu ima helikopter, za v tujino pa dvoje letal. Večina družinskih članov in nekdanjih žena pa dela v njegovih podjetjih.
Vranac iz 500 let stare kamnite kleti
Hercegovci imajo več stoletij staro tradicijo ravnanja z vinom. Vranac in žilavka štejeta za avtohtoni vrsti vin. Zasluge za ohranjanja tradicionalnega vinarstva imajo menihi hercegovskih samostanov. Teh je ostalo le malo. Posebej ohranjen je samostan Tvrdoš, nedaleč od novega turističnega naselja. Stoji na temeljih prastare majhne cerkve iz 4. stoletja, ko je bizantinski cesar Konstantin Veliki priznal krščansko vero za enakopravno z drugimi verami v imperiju.
Samostan z vinsko kletjo so zgradili leta 1509, a ga je leta 1694 porušil potres. Obnovili so ga čez 150 let, sedanjega z dodatnimi stavbami in novo vinsko klet pa so naredili kmalu po prvi svetovni vojni. Ko so pred dvajsetimi leti arheologi brskali okrog samostanskih zgradb, so na veliko začudenje odkrili prvotno klet iz kamenja in so potrebovali kar sedem let, da so kamnito gomilo spet zložili v prostor za hrastove sode, v katerih zori priljubljeno vino Vranac. Zdaj imajo menihi dve kleti in pridelajo letno pol milijona litrov vinske kapljice, ki je tako kvalitetna, da dobiva nagrade iz tujine, celo Deccanterjevo iz Londona. Kletar, ki nas je postregel z vinom, je povedal, da pridelujejo še med in olivno olje, kar je poleg vina tudi naprodaj v njihovi trgovini, kjer se ne manjka kupcev. »Dobro nam gre, ker nam je bog dal sonce, polja, vodo in vino, ne more pa nam dati delovnih rok! Ker mladina vse bolj beži za kruhom drugam, največkrat v Dubrovnik, kjer jim manjka natakarjev in kuharjev, ker hrvaški odhajajo v druge države zaradi višje plače.« To mi je dalo misliti, kako in kje bo novo naselje našlo še dodatnih 1400 delavcev, ko bodo gradbinci končali svoja dela. Pametno pa je, da imajo v Trebinju visoko šolo za turizem.
Članek je bil sprva objavljen v reviji Horizont; fotografije Albina Podbevšek