Albina Podbevšek – Rodos slovi po naravi in arhitekturi s pečati grške antike, Rimljanov, Bizantincev, križarskih vitezov, Turkov in Italijanov. Po velikosti je četrti med številnimi grškimi otoki in takoj za Kreto najbolj privlačen za turiste. Lani so jih našteli tri milijone. Posebej pomembna je njegova lega na križišču sredozemskih morskih poti med Egejskim morjem in Bližnjim vzhodom, kar je domala vso zgodovino pripomoglo k razvoju otoškega gospodarstva in mest z veličastno arhitekturo.
Druga, temna plat tega privilegija pa je bil nenehen strah pred pohlepom sosednih imperijev, ki so si z orožjem drug za drugim prisvajali tako strateško ugodno zemljo kot je bil Rodos.
»Skoraj dva tisoč let so tuji vladarji skušali poteptati naš grški jezik, našo kulturo, a zaman. Mi še naprej pojemo naše pesmi, plešemo sirtaki in pijemo uzo,« je s ponosom povedala vodnica Maritza, ko sem si ogledovala obsežno zgodovinsko jedro glavnega otoškega mesta Rhodes s trojnim obzidjem, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO.
Zlate antične čase je zaznamoval velikanski kip boga sonca
Površina otoka znaša 1400 kvadratnih kilometrov, dolg je 77 km, širok pa le 40. Prebivalcev je okrog sto tisoč. Poseljen je predvsem ob obali, kajti večji del notranjosti je hribovit in gozdnat z borovci in cedrami, kar je v prid divjačini, metuljem, pticam in rastlinam, med njimi je veliko avtohtonih. Troje območij je zaščitenih kot Natura 2000.
Zaradi obilice vode na otoku ne manjka zelenjave, obširni so nasadi oliv, vinske trte, pašniki pa so polni koz in ovc. Sem in tja je videti tudi kakega konja: le njihovega domačega malčka z oranžno grivo in repom ni videti. Ostalo jih je tako malo, da so zavarovani z upanjem, da ne bodo izumrli. Nekoč so ti konjički živeli po vsej Grčiji in deloma še v Mali Aziji do Kaspijskega morja.
Rodos je že od pamtiveka naseljen. Zgodovina se je začela pisati v petem stoletju pred našim štetjem, ko je otočanom strateška lega prinašala dobre dohodke od mednarodne trgovine, od prodaje vse večjega števila ladij in od razvoja lastne mornarice. Tako je samostojni otok, povezan z Atenami, zacvetel v zlato obdobje, ki je trajalo skoraj tristo let do invazije Rimske vojske.
Gradila so se mesta, pri čemer je imela tudi umetnost svojo vlogo. Leta 282 pred Kristusom so v pristanišču postavili gigantski bronasti kip, Kolos imenovan, v čast Heliosu, bogu sonca, gospodarju Rodosa. Izdelovali so ga 12 let. V višino je meril 33 metrov, tako da so ladje lahko celo zapeljale v pristanišče med njegovimi razkoračenimi nogami. To je bila najdražja in svetovno znana umetnina, zapisana na seznam sedmih čudes tedanjega antičnega sveta. A gigantski sončni bog je že čez 66 let podlegel razdiralnemu potresu, ki je hudo prizadel ves otok.
Ruševine so deloma na kopnem in deloma v morju ostale 900 let do okupacije Arabcev 653 leta. Ti so takoj zavohali dragoceni baker, ga pobrali in odpeljali prodat v Sirijo. Uganka pa je, kje in kako so graditelji Kolosa dobili to kovino.
Našli so 2400 let star urbanistični načrt za mesto Rhodes
Že pogled z obale na zgodovinski predel Rhodesa, obdanega kar s tremi dobro ohranjenimi kamnitimi obzidji, te očara s starodavnimi trdnjavami, z veličastnimi portali, visokimi stolpi, objetimi s cipresami, cedrami in olivami.
To je obširno območje, ki naj bi skupaj z okoliškimi naselji v helenističnih časih štelo veliko več prebivalcev kot jih ima prestolnica zdaj. Prepredeno je z dvesto ulicami, večinoma brez imen, da se hitro izgubiš.
»Orientirajte se po spomeniških stavbah in drugih znamenitostih, saj je ta prostor križišče civilizacij. Če pa sprašujete domačina, naj vam razloži kako pridete do Sokratove, glavne ulice v starem mestu, tlakovane s kamenjem,« mi je prijazno svetoval meščan, vajen tako izgubljenih turistov. Zame je to kaos, sem si rekla, a sem se morala ugrizniti v jezik med obiskom arheološkega muzeja.
Pri raziskavah in dolgoletnih izkopavanjih so arheologi našli okrog 2400 let star urbanistični načrt za gradnjo mesta Rhodes. Kakor so mi povedali v muzeju, so se sami čudili, da so antični graditelji po načrtih speljali ne le ulice, ampak tudi vodovod za vodnjake in fontane ter celo kanalizacijo, kar potrjujejo izkopanine.
Za spoznavanje tako imenovanega Srednjeveškega mesta bi potreboval kar nekaj dni, saj gre za mešanico raznovrstne kulture in arhitekture skozi stoletja menjajočih se okupatorjev. Vsi so za seboj puščali svoj pečat. Največja je zapuščina Vitezov Reda Svetega Janeza iz Jeruzalema in vladarjev Otomanskega imperija, ko je otok nazadoval in skoraj izgubil svojo identiteto.
Vitezi so po »berlinsko« razdelili Rhodes, Turki pa so Grke spodili iz mesta
Vitezi so menda z denarjem, srebrom in zlatom brez bojev osvojili Rhodes leta 1309 in začeli na veliko graditi ceste in preurejati tako helenistične kot bizantinske zgradbe. Znana je njihova kar 600 metrov dolga in s kamni tlakovana cesta, ki je povezovala središče mesta s pristaniščem. Ob njej so živeli samo Vitezi nižjega ranga. Glavna oblast je zasedla največjo trdnjavo v bizantinskem slogu, imenovano Velika gospodarjeva palača s 170 sobami in dvoranami z mozaiki, freskami in rimskimi stebri.
Mesto je dobilo prvo bolnišnico, številne cerkve po vsem otoku in javne stavbe v gotskem in renesančnem slogu. Meščane Rhodesa pa so razočarali, ker so z notranjim obzidjem razdelili prestolnico na dva dela, enega za aristokracijo in drugega za navadne ljudi! A ta Red svetega Janeza so v Jeruzalemu v 12. stoletju ustanovili za pomoč revnim, bolnim romarjem in ranjenim Križarjem. Ko so obogateli, so se spreobrnili v vojaško organizacijo za osvajanje grških otokov.
Otomani oziroma Turki so leta 1522 z orožjem pregnali Viteze, za prebivalce pa so nastopili črni časi. Muslimani so se takoj lotili spreminjati tako grško kulturo kot arhitekturo na otoku. Iz glavnega mesta so na silo pregnali vse Grke, po svoje so krščanske cerkve večinoma predelali v mošeje, na pročelja stanovanjskih stavb so dodali muslimansko okrasje in zaprte lesene balkone za ženske. Dobra gesta pa so bile kopeli, običajno za hišami. Vrsto mošej so tudi zgradili in nekaj jih še danes stoji, saj na Rodosu živijo tudi muslimani.
Največja je posvečena sultanu Sulejmanu Veličastnemu, ki zdaj v prestolnici zastopa tipično muslimansko arhitekturo. Otok je pod turško oblastjo hitro zaostal. Zanimivo je, da ničesar niso rušili in tako se je pomembna arhitektura iz prejšnjih obdobij ohranila. Le cerkve so spreobrnili v mošeje.
Okupatorji so bili tudi Italijani
Zadnji okupatorji so bili leta 1912 Italijani, rekoč, da je to njihova zemlja. Tako so se tudi ponašali: ničesar niso porušili, rajši so obnavljali zgodovinske stavbe, nekaj mošej pa je spet dobilo krščansko podobo. Polepšali so zlasti srednjeveško mesto, za kar so jim bili prebivalci hvaležni, a so se jim vendarle zamerili, ker je italijanski jezik v šolah spodrinil grškega.
Zanimivo je, da je veliko Italijanov ostalo na otoku po porazu Italije v drugi svetovni vojni leta 1943. Tako jih še kar nekaj tisoč prebiva na otoku. »In vodijo picerije,« se pošalijo Grki in hitro dodajo, da njihove restavracije dišijo tudi po baklavah, čevapih, a predvsem po tzatziku in zelenjavnih jedeh, pripravljenih na stotine načinov, ki so tudi paša za oči.
Rodos še slovi po termalnih vodah in plažah
Otok je posejan z znamenitostmi, ki so na ogled tudi pozimi, ko je manj turistov. Ti mirnejši časi pridejo zelo prav filmarjem, ki pogosto snemajo v teh krajih.
Mednarodno zanimiv je bil film Grk Zorba desetletja nazaj, ko je znani igralec Anthony Quinn strastno plesal sirtaki na plaži, ki zdaj nosi njegovo ime. Zadnja leta so na njej zrasli hoteli z velikimi dvoranami za prirejanje kongresov. V eni izmed njih so se nedavno srečali tudi turistični novinarji pod okriljem mednarodne zveze tovrstnih novinarjev s kratico FIJET.
Lindos sodi med najzanimivejša mesta na Rodosu
Zelo obiskovana so tudi manjša mesta kot je Lindos s povsem belimi hišami in s pristaniščem, ki je še pred ustanovitvijo mesta Rhodes veljal za glavnega v Egejskem morju. Pravo čudo pa je monolitni skalnati hrib z visokim obzidjem, kjer se je deloma ohranil akropolis s starodavnimi kamnitimi stebri.
Posebej izstopajo skupina treh stavb Templja boginje Atene, bizantinsko svetišče in cerkev iz časov križarskih Vitezov. Z obširne ploščadi je videti zaliv, imenovan po apostolu Pavlu, ki je prebival na Rodosu in pridigal ljudem o Kristusu. Do veličastne trdnjave ni druge poti kot 300 kamnitih stopnic.
Privlačni so kraji s termalno vodo, zlasti je to Kallithtea z izviri tik nad morskim zalivom. Ti so naravnost čudežni: prvič, ker so lahno rdeče obarvani, drugič, ker vrejo skozi kamnito pečino in ne nazadnje gre za zdravilno vodo s številnimi minerali.
Kakor so ugotovili zdravniki, pomaga pozdraviti artritis, diabetis, malarijo, astmo, alergije, tropske bolezni in še kaj. Kallithea je bila dobro znana že v antični Grčiji, zlasti pa v obdobju Templarjev, saj so zdravja željni prihajali celo z obal Male Azije in bližnjih otokov. Ohranila se je kamnita kopel iz Ottomanskih časov, pokrita s kupolo.
Fotografije: Albina Podbevšek
Reportaža je bila sprva objavljena v Delu.