Jože Jerman Jeri, revija Tranzit, junij 2020 – In kako veš, kdaj si v Prlekiji? Preprosto. Poslušati moraš, kako domačini govorijo, in če govorijo, pardon gučijo, ste v Prlekiji. Osnovno pravilo je namreč, da oni gučijo in konec. In jim je vseeno, ali jih razumejo Istrani pa Belokranjci pa Gorenjci, oni imajo svoje narečje. Sicer pa, kdo ga nima? Jezikoslovci vedo povedati, da imamo med vsemi slovanskimi jeziki največ narečij prav Slovenci, kar 44. Samo pomislite, koliko je Rusov, pa imajo manj narečij kot mi. Sicer pa, preden se spustimo v prleške lepote pa prleške vinske in kulinarične dobrote, še mali pouk prleškega narečja. Takole je nekoč zapisal gospod R. Kolarič. »Slovenska pripovedka o kralju Matjažu, zanj veste, da spi pod goro Peco v votlini, ki se mu je sama odprla in za njim zaprla, brada pa se mu je že sedemkrat – mora pa se mu devetkrat, da se bo zbudil – ovila okoli mize, torej, pripovedka o kralju Matjažu (Matiji Korvinu, s pravim imenoma Matyas Hunyadi, humanistično izobraženem vladarju in nadarjenemu vojskovodji, ki je bil nekdaj tudi lastnik ormoškega gradu) bi v prleščini zvenela takole. »Krol Matjoš leži no spi z voiskoi f tistoj gori, ge so se bregi fkup zgrnoli. Če jemi človik sablo vun vleče z nožnce, je nemre potegnoti, kdo de pa što prišo, ke de to zmogo, te de Matjoš fstano pa de kunec sveta.«
Naslovna fotografija: Cimprača v Prlekiji, foto: Cveta Potočnik