Jože Jerman Jeri, revija Tranzit, oktober 2020 – Pet let je počival grajski orjak, ki je tako blizu Ljubljane, da ga dosežeš v pol ure. Potem ga je prevzel Jože Zalar in zdaj konec tedna pokaže, kaj vse so z gradom naredili, kaj vse so privlekli iz pozabe.
Zadnjič smo ga obiskali člani Društva slovenskih turističnih novinarjev in enoglasna ugotovitev je bila: ekipa, ki ga je obnavljala in uredila, je naredila veliko delo. Pustimo ob strani, da so bili pametni in zadnjih, nečastnih vojnih dogodkov niso hoteli prikazati, saj gospod Zalar ni ravno govorljiv in raje prepusti besedo zgodovinarjem. Morda jih še bodo, toda dejstvo je, da bi na nezaceljeno rano nikoli uresničene narodove sprave dodatno posuli ščepec soli.
»Hrast stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje svoj v oblake, v senci pri kamniti mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače,« je dr. France Prešeren začel svojo pesnitev Turjaška Rozamunda. Tam na začetku pohoda po gradu je na sliki poleg Herbarda Turjaškega. Ta se je rodil leta 1528 na Dunaju in služboval v vojaški službi na južni meji.
Turjaška Rozamunda je bila zlobna deklica
Naslovna fotografija: Grad Turjak, foto: Cveta Potočnik