Albina Podbevšek – Poleg nekaj uspešnih tovarn stavijo na zeleni turizem s kolesarskimi, pohodnimi potmi skozi razkošne gozdove, označenimi z medvedovimi šapami.
Kočevsko se je zadnja leta tako razvilo, da je pritegnilo nase pozornost z lepo urejenim mestom in z razkošno ozelenelo regijo, ki se ponaša z edinstvenim pragozdom v osrednji Evropi. Zraven sodijo, seveda, še divje živali, med katerimi kraljujejo medvedje. Pokrajina je prepredena s številnimi kolesarskimi in pohodniškimi stezami, kar privlači vse več turistov. Ne le gospodarstvo, tudi turizem bo vse bolj napredoval zahvaljujoč po dolgih letih obnovljeni železniški povezavi s svetom.
Eleganten vlak zdaj vozi v divjo pokrajino
Ko sem pred kratkim na ljubljanski železniški postaji zagledala naravnost čudoviti vlak modro bele barve z napisom Kočevje sem si mislila, da sem v Švici, kar me je spomnilo na osamosvojitvene politike, ki so nam obljubili, da bo naša dežela kmalu podobna tej najbogatejši državi. Tudi notranjost vlaka je vredna pohvale. Ima prostor za kolesa, vtičnice za polnjenje telefonov, WC pa tak kot v boljših hotelih. Narejen pa ni v Švici, ampak na Poljskem. Tudi postajališča so nova, sodobna, v Kočevju so odprli informativni center s spominki, v glavnem lesenimi z izklesanimi medvedki in veliko zverino pred vhodom. Prodajajo med in ti povedo, da je lipov med najčistejši pri nas, ker druga drevesa ne cvetijo v času ko cveti lipa.
«Za železnico smo se borili skoraj dvajset let. Zdaj je tu, kar je zelo pomembno za gospodarstvo oziroma njegovo rast. Tako bomo omilili gostoto prometa na cestah za prevoz blaga. Zato lahko pripravljamo industrijsko cono na obrobju mesta, kjer že deluje tovarna robotov Yaskawi. Hkrati se dogovarjamo s škotskim lesnopredelovalnim podjetjem, ki želi pri nas zgraditi velikansko žago za les iz naših gozdov,« je nam, novinarjem povedal Vladimir Prebilič, zelo aktiven župan Kočevja in še dodal, da se bo z vlako lahko pripeljalo tudi več turistov.
Imenitna bazilika in tragična zgodovina Kočevarjev
Kočevje je dandanes lepo urejeno mesto in eno od tistih, ki je prepovedalo promet skozi središče. Tam tik ob reki Rinži kraljuje imenitna kamnita bazilika, za katero je načrte naredil arhitekt z Dunaja, notranjost pa so okrasili domači slikarji in kiparji okrog leta 1900. Poprej je bila tam le kapela zgrajene že leta 1339. Od nje je ostala le lepo izrezljana in dobro ohranjena lesena vojvodinska klop, namenjena Turjaškim grofom, lastnikom kočevskega gradu, zrušenega med drugo svetovno vojno. Podobno usodo so imele še številne stavbe. Ostala je velika hiša, nekoč samostan z dekliško šolo, med vojno so si jo prisvojili domobranci in okupatorji, danes pa je v njej občina. Zanimiva je stara vila z imenom Veronika v spomin na nesrečno plemkinjo Deseniško, umorjeno po naročilu njenega tasta kneza Hermana II Celjskega, ker mu ni bila všeč kot druga žena njegovega sina Friderika, pahnjenega v grajsko ječo. Kruta zgodba.
Nemški okupatorji so že na začetku vojne storili nepojmljivo potezo: ob Savi in Sotli so najprej izgnali na tisoče Slovencev z njihovih domov – ne ve se koliko so jih tudi pobili – da so tam naselili 11000 Kočevskih Nemcev z območja velikega 800 kvadratnih kilometrov, kjer so ti živeli neverjetnih 600 let. Govorili so svojstveni jezik, mešan s tirolskim in koroškim dialektom in še s slovenščino. Ostalo jih je le malo na Kočevskem, kajti sledilo je vojno, še bolj pa povojno maščevanje. Od 176 predvojnih nemških naselij je bilo porušenih 112 skupaj s 123 cerkvami in kapelami. Hudo; izgubljena je bilo kulturna dediščina Kočevskih Nemcev. O tej zgodovini se je dolgo molčalo. A v kočevskem muzeju in na razstavi v Kočevski reki je o tem kar veliko povedanega. Hkrati pa, seveda tudi o partizanskem uporu in žrtvah med nemško okupacijo.
Gozdovi so raj za kolesarje in pohodnike, jezero pa za ribe, ptice in turiste
Prebivalci Kočevja so ponosni na svojo ozelenelo pokrajino z obširnimi gozdovi s čisto vodo v rekah in v Kočevskem jezeru, ki je nastalo na dnu rudniške kotanje, kjer so do leta 1976 kopali premog. Globok je kar 40 metrov in velik 39 hektarov. Velja za eno od najčistejših slovenskih jezer. V njem živijo raznovrstne in številčne ribe v veselje ribičev in ptic roparic. Okrog jezera so jih našteli 6o vrst, od katerih je kar četrtina ogroženih. Zanimivo je, da jih na tem območju prezimuje tja do 400. Jezero je s kampi, čolni in gostilnami priljubljen kraj za izlete in počitnikovanje. Zelo lep je kozolec za sprejemanje gostov z malo trgovinico s prospekti, domačim medom, z medico in ročno izdelanimi spominki ter kolesi za najem.
S kolesarji je posebna zgodba: Kočevsko zmore toliko poti da se ti zmeša ob tem, kam naj se usmerim. Za kolesarje jih je neverjetnih 475, za pohodnike pa 370. Vse so opisane na zemljevidih in nobena ni brez imena, celo tako nenavadna, da jih ne znaš prebrat. A vmes sta poti z imenom Veronika in pot Friderika, ki je strma do razvalin njunega gradu, od koder je lep razgled po dolinah. Povsem posebna je nedavno odprta pot skozi pragozd Krokar – le za pohodnike – po ozki stezici, da ne skrunimo sicer nedotaknjene narave v tišini pod stoletnimi orjaki, ki sodi na seznam svetovne naravne dediščine Unesco.
Medved kot blagovna znamka Kočevskega
Vse poti so označene z medvedovo šapo, ki hkrati ljudi opozarja, da je v teh gozdovih mogoče srečati ne le lisice, jelene, divjega prašiča, srne, ampak tudi medvede in to prej kot rise ali volkove. Zategadelj dobijo gosti brošuro z nasveti, kako sploh se je tam treba obnašati, celo opozarja, naj ne vznemirjajo živali in naj ne trgajo divjega cvetja. Spoštujte pravico do miru v naravi, je rečeno.
Če zagledate kosmatinca se z mirnim glasom z njim »pozdravite« in se počasi umaknite v smeri, od koder ste prišli. Zapisano je še, da so te zveri načeloma umaknejo, če zagledajo človeka, nevarne pa so medvedke z mladiči, če slutijo, da so njeni otroci ogroženi. V spremstvu vodnika ali lovca je mogoče videti medvede zlasti z lovske opazovalnice. To sem doživela spodaj podpisana, ko sem imela srečo opazovati medvedko pod krmiščem s koruzo, okrog nje pa trojica igrivih mladičev, kako jih je vzgajala s klofutami, seveda primerno lahkimi. Morala sem biti povsem tiha in mirna, še več, poprej nisem smela uporabiti nobenega dezodoranta, ne parfuma, ne dišečega mila, kajti kosmatinci imajo zelo dober voh in se nas bojijo. Kako se ne bi, samo v minuli lovski sezoni je bilo v Sloveniji uradno pobitih okrog 120 teh čudovitih živali. V bivši Jugoslaviji so jih smeli ustreliti trikrat manj.
Načeloma so prebivalci ponosni nanje, vendar te živali tudi delajo škodo na poljih ali na obronkih gozdov stikajoč za hrano. Na žalost je temu deloma kriva prepoved hranjenja na nekoč dobro obiskanih krmiščih tudi z mesom poginulih domačih živali. Vseeno so ti kosmatinci tako lepi in edinstveni, da so postali imenitna blagovna znamka.
Njihove podobe krasijo park, nekatere hiše kot je sredi mesta obnovljena stavba z imenom hostel Medvedji brlog, medene izdelke, nazadnje pa še steklenice piva iz družinske pivovarne Matt v Kočevju. Ti so si domislili izrednih etiket z medvedjo glavo, nad njo pa kot krona petih krempljev. Varijo šest sort te priljubljene slovenske pijače in vsaka nosi svojevrstno ime, vzeto s seznama kočevskih znamenitosti kot so Pragozd, Veronika, Bunker in Kraljica Roga. Kakor je povedal Anže Tekavec, gredo njihova piva dobro v prodajo, ker je kupcem všeč njihova aroma. Obiskovalci pa radi prihajajo tudi na njihovo degustacijo s sirom in pršutom.
Naslovna fotografija: Središče Kočevja
Fotografije: Cveta Potočnik