Cveta Potočnik – Danes tako značilno identiteto je Krasu dal človek. O tem kako je oblikoval kraško kulturno krajino veliko izvemo v Pepinem vrtu v Dutovljah, v Interpretacijskem centru kraške vegetacije v Botaničnem vrtu v Sežani in v novi muzejski Razstavi o naravi in človeku na Gradu Štanjel. Hkrati tamkaj izvemo tudi veliko o značilnih rastlinah tega območja, o značilnih elementih kraške arhitekture, kraških suhih zidovih, o pastirski dediščini v kraških gmajnah, pa o tem, kako skrbno so Kraševci vselej ravnali z vodo, ki se je nabrala v štirnah in kalih. Zaživel je tudi projekt Vrtovi Krasa, s katerim več partnerjev prvič skupaj opozarja na vrtove, v katerih se razkriva zgodovinska, krajinska, arhitekturna in tudi naravna dediščina.
Kar nekaj je torej možnosti, da se med potepanjem po Krasu poglobimo v njegove posebnosti in kulturno dediščino, zaradi katerih je Kras tako poseben, v Živem muzeju Krasa med Sežano in Lipico pa najlažje spoznamo, kakšna je kraška pokrajina brez večjih posegov človeka vanjo.
Kadar se potepam po kraških vaseh, me vselej zamika, da bi videla, kaj je za vrati, obdanimi s kamnitimi portali, za katerimi se skrivajo notranja dvorišča ali kot jim pravijo na Krasu borjači.
Pepin vrt na Bunčetovi domačiji v Dutovljah
Oprta vrata borjača pravzaprav pomenijo, da smo dobrodošli, da vstopimo. Vsaj nekoč je bilo tako, nam je pred nedavnim obiskom turističnih novinarjev v Pepinem vrtu povedala Tanja Godnič, ki se je za predstavitev vrta preoblekla v Kraševko Pepo. Pripovedovala je namreč predvsem o tem, kako so nekoč živele Kraševke, na katere je odpadlo večino dela v hiši, na poljih in tudi v gmajni, kjer so čistile kamenje, saj so moški delali v kamnolomih.
Kraševke so znale porabiti vse kar je zraslo v vrtovih in na poljih, ali pa prodati v Gorici in Trstu, skopo kraško zemljo so spoštovale, ko so odhajale na vrt ali njivo, so dejale, da gredo v vrt ali v njivo in vanje so vstopale bose.
Na Pepinem vrtu na Bunčetovi domačiji so zasajene rastline, ki so bile nekoč značilne za kraške vrtove, bilo so skrbno izbrane, prilagojene na kraško klimo in takšne, ki ne potrebujejo veliko zemlje in vode. »Za romantiko ni bilo prostora, rastline so morale biti uporabne bodisi v kuhinji ali za razne zdravstvene težave, Kraševke so uporabile bodisi sveže rastline in zelišča, jih sušile ali potopile v olje,« nam je pripovedovala Tanja Godnič. Poudarila pa tudi, da je eden izmed ciljev snovalcev Pepinega vrta, da bi se na čim več kraških vrtov vrnile rastline, ki so nekoč že prevladovale na njih.
Ženske so gojile rožekravt, kamilico, lovor, rožmarin in žajbelj, leviš ali citronko so zavile v robec ali dale v molitvenik, kraški šetraj je nudil hrano čebelam, netresk ali uhovnik na zidovih ali strehah je po njihovem prepričanju odganjaj strele, stare veje špargljev s trnjem so polagale na okenske police, da bi odganjale miši in so jih zato tudi imenovali mišje trnje. Kraški latnik je nudil senco in ne nazadnje so gojile tudi rastline za odpravljanje neželene nosečnosti. Ni pa bilo v kraških vrtovih sivke, ta je nasploh na Krasu prisotna šele nekako zadnjih 20 let.
Pepin kraški vrt, ki ga je zasnoval Borut Benedejčič, je na hortikulturni razstavi Hampton Court Palace Flower Show 2009, ki je drugi najpomembnejši hortikulturni dogodek na svetu, prejel najboljšo oceno in zlato medaljo v kategoriji malih vrtov.
Tri leta kasneje, leta 2012 pa je na RHS Chelsea Flower Show v Londonu Borut Benedejčič s sodelavci za Vrt Pepina zgodba v kategoriji Artisan Gardens prejel pozlačeno medaljo. Kot pravi Tanja Godnič, so »gmajno peljali v London«. Tudi ta vrt si zdaj lahko ogledamo na Bunčetovi domačiji. Vrt predstavlja preprosto kamnito pastirsko zavetišče sredi kraške gmajne in s tem izginjajočo kraško pastirsko dediščino. Izginjajo namreč tudi suhi kraški travniki in kamniti pašniki, matični Kras pa se vse bolj zarašča, s tem pa se izgublja tudi edinstvena identiteta kulturne krajine.
Suhozidna gradnja
Kamnite pastirske hiške so pastirji zidali ob pašnikih, potem ko so gmajno očistili kamenja in ga zložili v preproste hiške, pri tem pa so se pravzaprav v igri urili v suhozidarstvu, zlaganju neobdelanega kamenja brez uporabe malte. Suhozidno gradnjo so Kraševci uporabljali za postavljanje kamnitih ograj med posameznimi parcelami. Gre za zahtevno veščino, ki jo dandanes ohranja z različnimi aktivnostmi Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje. Dokaz za to, za kako izjemno veščino gre, je uvrstitev suhozidne gradnje na Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine.
Ena izmed stvari, ki nas na Krasu vedno znova navduši, so strnjeno zidane hiše v vaseh, med katerimi se vijejo ozke uličice ali gase. Vasi so Krašovci vedno zidali na kamnitih predelih, pri gradnji pa upoštevali podnebne razmere, seveda tudi burjo, zato so hiše zidali strnjeno. Tako so porabili manj materiala, hkrati pa se je s streh po žlebovih v štirne – kamnite vodnjake – stekala deževnica.
Domačije so obrnjene proti jugu in zaprte na severni strani, poleg bivalnega dela so zgradili tudi gospodarska poslopja in domačije sploh pogosto dograjevali, vse skupaj pa nanizali okoli zaprtih dvorišč – borjačev. Kamniti zidovi okoli borjačev so bili visoki tudi do dveh metrov.
Glavni gradbeni material na Krasu je bil vselej kamen, dosegljiv v naravi na vsakem koraku, premožnejši so vgrajevali obdelanega, mojstrov kamnosekov je bilo dovolj, med najbolj priznanimi so tisti, ki so delovali v Volčjem gradu pri Komnu.
Eden najbolj razširjenih kamnoseških izdelkov in tradicionalen element kraške arhitekture so jerte, obdelani ali neobdelani kamniti okenski okviri. Za kraško hišo so značilna majhna okna, kdor je imel večja okna je bil bolj premožen, saj so bila glede na površino v določenem obdobju okna obdavčena. V okna so vgrajevali železne križe, v premožnejših hišah so bile dekliške sobe v zgornjem delu in da bi preprečili kakšen fantovski obisk, so bili seveda tudi na njihovih oknih železni križi.
Doživetje S Pepo po Krasu
Vse doslej zapisano pripoveduje obiskovalcem Pepinega vrta in Vrta Pepina zgodba Tanja Godnič in doda, da so letos predstavljanje kamnite pokrajine še razširili, po novem vabijo tudi na doživetje S Pepo po Krasu. Udeleženci se iz Bunčetove domačije odpravijo na Teranovo krožno pot, opremljeno z različnimi informacijskimi tablami.
Na stranski vaški cesti, ki ji domačini pravijo »Dolnji konc« ali Rusa zemlja – rdeča zemlja zaradi rdečkasto obarvane prsti (terra rossa) – se nam odprte pogled na vinograde z vinsko trto refošk in na travnike, na katerih spomladi še rastejo pisane cvetlice.
Prav na tej lepi razgledni točki nam Tanja Godnič predlaga, naj za minuto zapremo oči in prisluhnemo, kaj slišimo. Obdaja nas skoraj popolna tišina, z izjemo ptičjega peta. »Ja, tišina, žal, pred stotimi leti bi slišali otroško vpitje, glasne pogovore žensk, zvoke s polj in iz vinogradov, pa jih je vse manj, kot je vse manj prebivalcev v kraških vaseh. Mi pa si želimo, da bi jih ostalo čim več,« opozori na zmanjševanje števila prebivalcev.
Površinskih voda na Krasu ni
Odnos do vode je bil na Krasu vedno zelo spoštljiv, površinskih virov ni bilo in ljudje so se naučili shranjevati deževnico v vodnjakih (štirnah), grajenih iz obdelanih kamnitih blokov, kalih in lokvah. Običajno je bila na štirnah vklesana letnica izdelave, včasih tudi ime gospodarja ali kamnoseka. Štirne so pomenile statusni simbol, premožnejši gospodarji so zanje lahko namenili več denarja in so si štirne gradili na svojih borjačih.
Ob Teranovi krožni poti v Dutovljah si lahko ogledamo Staro štirno – komunski vodnjak, ob katerem so se ženske rade zbirale, bil je nekakšen vaški družabni prostor, saj so vaščani bili med seboj zelo povezani.
V vsaki štirni se v globini pod zemljo nahaja zbirališče vode na zbiti, nepropustni plasti ilovice. Dogovorjeno je bilo, koliko vode si lahko natoči posamezna družina. Žensko so vodo na glavi nesle domov, v hiši pa so jo prelile v kamnito korito in z njo ravnale nadvse varčno.
Pomemben vir vode so bili kali, tako za ljudi kot za živino. Uredili so jih v naravnih kotanjah, na dno so položili debelo plast ilovice in zatesnili s kamenjem. Pozimi so na kalu lomili led in ga shranjevali v ledenici, obzidani senčni globeli, kjer se je ohranil vse do poletja. Poleti so led z vozovi vozili v Trst. Ohranjen kal in ledenico si lahko ogledamo v Lipici in opazujemo, kako iz kala pijejo vodo Lipicanci.
K doživetju S Pepo po Krasu sodi malica ali marenda, kot ji reče Pepa. Naložena je v plenir, pleteno košaro, v kakršni so nekoč Kraševke nosile pridelke v prodajo. V bližini vinogradov je pravi prostor za okušanje domačega kruha in salame ter sira, zraven pa nekaj vina in vode. Z žajbljevim likerjem se pohodniki okrepčajo že na začetku poti v Bunčetovi domačiji.
Vrtovi Krasa
Na osnovi sodelovanja številnih partnerjev sta vrtova v Dutovljah od nedavnega povezana v projekt Vrtovi Krasa, vanj so se povezali tudi dva za javnost odprta historična vrtova Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso in Ferrarijev vrt v Štanjelu ter Vrt Ville Fabiani v Kobdilju, kamor pa le občasno povabijo obiskovalce. Blagovni znamki Vrtovi Krasa se je pridružil tudi Zeliščni vrt Domačije Belajevih v Kačičah.
V Botaničnem vrtu Sežana se skozi naravno senco velikih starih dreves, mimo rastlinjaka in skozi dolgo pergolo z vrtnicami ter ob cesti in železniški progi, ki je presekala nekdanji še večji park, sprehodimo do Interpretacijskega centra kraške vegetacije.
Z domiselno postavitvijo, oblikovanjem in grafično animacijo v njem spoznamo 12 tisočletno spreminjanje kraške pokrajine, kaj vse uspeva na krasu, o samoniklih zeliščih, katere so najbolj pogoste živali, kako pomemben vir za življenje je predstavljala gmajna, in ne nazadnje, kako je svoj odnos do Krasa ubesedil Srečko Kosovel.
Tudi letos spomladi odprt Muzej v Gradu Štanjel z razstavo o naravi in človeku na Krasu je sodobno urejen in nam na interaktivni način približa posebnosti Krasa.
V vetrovniku lahko občutimo, kakšen je občutek, kadar piha burja s 120 in več kilometri na uro, na stolpu Kamen pa slišimo, kako zveni kraški kamen, če udarimo po njem. Prikazano je, kako so dvigovali težke kamne na suhe zidove, izvemo podrobnosti k Kraškem ovčarju, pa tudi o tem, kaj se skriva v kraškem podzemlju in kakšen je vodni tok na Krasu.
Grad Štanjel ima vedno več vsebin
V mansardi palacija je zdaj torej muzej, v pritličju pa že dve leti vinoteka z obsežno zbirko vin pridelovalcev s Krasa iz Slovenije in Italije. Poleg vinoteke je v pritličju tudi obnovljena viteška dvorana.
V vinoteki je vina mogoče pokusiti in kupiti, za kar poskrbi Simo Komel, ki je tudi najemnik Bistroja Grad Štanjel. Gostinska ponudba na gradu je, odkar jo je prevzela družina Komel iz Kobjeglave (znana po stari pršutarni in kisarni Q-Komel), zdaj nedvomno takšna, kot si jo je le mogoče želeti.
V ponudbi najdemo jedi, ki črpajo navdih iz kulinarične tradicije Krasa. Ponudbo stalno spreminjajo in jo prilagajajo sezonam, stalnica pa so njihovi pršuti in mesnine, sveže in sezonske jedi iz lokalnih sestavin, pa domiselna uporaba zelišč, Zidaričev sir jamar in drugi siri ter dobrote. Do konca avgusta bodo ob petkih pripravljali Lounge večere pred bistrojem na grajskem dvorišču.
KrasPass degustacije in doživetja
Na Krasu in v Brkinih že tretje poletje ponujajo kulinarična in druga doživetja pod blagovno znamko KrassPass. Letos se izbranim vinarjem, gostincem, turističnim kmetijam in ponudnikom doživetij pridružujejo še ponudniki nastanitev, ki bodo gostom, ki prenočijo pri njih vsaj dve noči, izročali KrasPass kartico z deset odstotnim popustom oziroma drugo posebno ugodnostjo pri degustacijah in doživetjih v KrasPass mreži.
Do 18. septembra bodo vse dni v tednu goste vabili priznani kraški vinarji, vrhunski kuharski mojstri, gostinci s tradicijo in gostoljubne turistične kmetije. Obiskovalci se bodo lahko razvajali z izvirnimi jedmi, izjemnimi vini in na burji sušenimi mesninami po enotnih cenah: 12 €, 18 € in 24 €, ter 50 € za vrhunsko kulinariko. Lahko si bodo ogledali vinske kleti ali kmečke domačije, podnevi pa se udeležili kreativne delavnice kamna ali vodenih doživetij po Krasu in Brkinih.
Fotografije: Cveta Potočnik