V sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo (ISK) iz Špetra in Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo za Videmsko pokrajino ter njihovo vsestransko podporo pri organizaciji smo izpeljali tridnevno študijsko turo po Reziji in Benečiji.
Razen študijskih poti po Slovenije je cilj našega društva bolje spoznati tudi kraje onkraj državnih meja, območja, kjer živijo Slovenci. Dejstvo je namreč, da Slovenci, ki živimo v matični državi, premalo poznamo te kraje, pa čeprav so blizu. Hkrati želimo opozoriti na položaj naših rojakov v zamejstvu in njihova prizadevanja za obstoj slovenske narodne skupnosti, ohranitev slovenskega jezika in kulture ter iskanje možnosti za sodelovanje med Slovenijo in zamejci tudi na področju turizma.
Po vaseh Rezije in Benečije je veliko majhnih muzejev ali zbirk, gre za pravo mrežo muzejskih postavitev, ki jih je postavil Inštitutom za slovensko kulturo s pomočjo evropskih in deželnih sredstev v okviru projekta MI SMO TU.
Ti muzeji na poti, kot jim pravijo, hranijo najrazličnejše predmete, dokumente, fotografije in nesnovno kulturno dediščino, ki so jih zbirali posamezniki, društva in zbiratelji. Številni domačini, ki so ostali v teh krajih tudi po rušilnem potresu leta 1976, ki je zlasti prizadel Rezijo, Nadiške in Tersko dolino, so iz ruševin rešili marsikateri predmet in dokument, zavedajoč se, kako pomembni so, saj pričajo o prisotnosti slovenske narodnostne skupnosti v Videmski pokrajini in njihovem življenju, gospodarskih dejavnostih, izseljevanju, vaških praznikih, glasbi in še marsičem.
Mi smo si ogledali Muzej rezijanskih ljudi in Muzej brusačev na Stolbici v Reziji, Etnografski muzej v Bardu v Terski dolini, v vasici Mašera v Nadiških dolinah pa Zbirko varha Matajurja in Kovačijo. Od skrbnikov teh muzejev smo slišali veliko o življenju v teh odmaknjenih, hribovitih dolinah, kjer življenje nikoli ni bilo lahko, še zlasti pa so ljudje zelo trpeli zaradi strogega mejnega režima po drugi svetovni vojni. Presekal je sosedske vezi med njimi.
Zelo celovito sliko o slovenski jezikovni skupnosti, ne le v Videmski pokrajini, ampak vse od Kanalske doline in Mangarta do Tržaškega zaliva pa daje sodoben krajinski in pripovedni multimedijski muzej SMO (Slovensko multimedialno okno) v Špetru.
Skozi sedem posameznih pokrajin, ki se pretakajo ena v drugo, s pomočjo multimedijskih inštalacij spoznamo posebnosti vsake izmed njih, njihova narečja, glasbo, stare običaje, preteklost in hkrati vse, kar jim je skupno, to pa je jezik. Skozi muzej sta nas v okviru študijske poti po zamejskih krajih v Reziji in Benečiji popeljala Giorgio Banchig, predsednik ISK Inštituta za slovensko kulturo in Donatella Ruttar, arhitektka, ki je zasnovala projekt muzeja SMO.
V Muzeju SMO smo se srečali s predstavniki slovenskih organizacij v Nadiških dolinah, ki so nam orisali, kako živi slovenska skupnost danes. Kot je dejal predsednik ISK Giorgio Banchig, zdaj uresničujejo turistični projekt v sodelovanju z Jankom Humarjem, ki ga financira dežela Furlanija – Julijska krajina in naj bi dal sadove do leta 2024. Ker so Slovence v Italiji v preteklosti prepričevali, da nimajo svojega jezika in kulture, želijo v turizem kot pomembno vrednoto in razvojni potencial vključiti prav kulturo in jezik in s tem zagotoviti razvoj krajev.
Za to, da se slovensko narodno telo ohranja, skrbita dve krovni organizaciji Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), ki povezujeta približno 350 različnih društev in organizacij. Ksenja Dobrila, predsednica SKGZ, je opozorila, da je na vsakem koraku mogoče najti dokaze, da so Slovenci v dolinah Videmske pokrajine prisotni že 1500 let, nekoč je 17.000 ljudi govorilo slovensko, zdaj še približno pet tisoč in da je žal v Sloveniji zaznavnost Slovencev v tem prostoru zelo ohlapna. »Brisanje slovenske besede je bilo zelo agresivno, kljub temu se ljudje niso predali. Narodnostne vsebine skušamo vključiti v kulturo in turistično ponudbo,« je še dejala.
V Špetru deluje edina dvojezična šola s slovensko-italijanskim poukom Pavel Petričič, je posebnost v vseh Italiji in je edina uradno priznana izobraževalna ustanova na Videmskem, v kateri na treh stopnjah poučujejo tudi v slovenskem jeziku.
Imenuje se po profesorju in umetniku Pavlu Petričiču, idejnemu očetu šole, ki je dal pobudo tudi za Beneško galerijo in Študijski center Nadiža. Njen sedanji ravnatelj Davide Clodig pove, da je zdaj na šoli na več stopnjah 260 učencev. Zanje organizirajo najrazličnejše aktivnosti, občasno so mladi tudi turistični vodniki in vodijo skupine od Špetra do Čedada in Landarske jame.
Prva ravnateljica šole od njene ustanovitve leta 1984 do upokojitve je bila Živa Gruden, še vedno vsestransko kulturno dejavna v zamejstvu. Spomnila je, kako so se borili za šolo in kako zelo je bila dvojezična šola potrebna, do takrat se, ob sicer pravem bogastvu narečij, ki so jih govorili po dolinah, otroci v šoli niso učili slovenskega knjižnega jezika. Ne nazadnje je bila ustanovitev šole pomembna tudi za to, da so se starši otrok, ki so obiskovali dvojezično šolo, spoznali med seboj, se povezali in to je ljudem dalo pogum, da so vztrajali.
Fabio Bonini, predsednik zamejskega društva upokojencev Srebrna kaplja, je delil z nami pogled na možnosti, ki jih daje turizem za oživljanje gorskih skupnosti, ki žive po dolinah Benečije. Dejal je, da je turizem predvsem gospodarska dejavnost, v Benečiji ni razvit, saj ustvarijo vsega dvajset tisoč prenočitev. Potrebne bi bile investicije, vprašanje pa je, ali so slovenske organizacije to sposobne in kako na primer razviti turizem v kraju, kjer ni niti gostilne in je ostalo vsega 62 ljudi.
Lucia Trusgnach je predstavila Zvezo slovenskih kulturnih društev, ki povezuje 87 društev, ki delujejo v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Zveza organizira številne kulturne dogodke, ki so namenjeni vsem prebivalcem omenjenih pokrajin, ne le slovenski skupnosti. Med drugim zveza, kot glavna pobudnica, vsaki dve leti organizira Slofest, festival Slovencev v Italiji, s številnimi dogodki.
Čedad sicer ne sodi v slovenski jezikovni prostor, vendar je imel od nekdaj pomembno vlogo za Slovence iz Nadiških in Terskih dolin kot gospodarsko središče, danes pa imajo v njem sedež nekatere pomembne slovenske organizacije. Med njimi je tudi Kulturno društvo Ivan Trinko (KDIT), imenovano po monsignorju Ivanu Trinku, narodnemu buditelju in vsestranskemu umetniku. Društvo ima sedež v ulici, ki so jo v Čedadu poimenovali po njem.
Predsednica KDIT Iole Namor je povedala, da so društvo sredi petdesetih let ustanovili intelektualci, študentje, kmetje, delavci in duhovniki, sprva so delovali kot politična organizacija, danes pa »kot izložba slovenske kulturne dejavnosti«. Dejala je, da delujejo z omejenimi finančnimi sredstvi, tudi kadra ni, boli pa indiferentnost matične države, saj so upali, da ko bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo padla meja, se bo tudi sodelovanje poglobilo.
Miha Obit, odgovorni urednik Novi Matajur, časopisa Slovencev v videmski pokrajini, je povedal, da vse od ustanovitve izpolnjuje informativno, jezikovno in povezovalno vlogo, velik poudarek pa je tudi na vsebinah s področja kulture, zato da zgodovina in kulturna tradicija v Benečiji ne bi šla v pozabo. Tednik pripravljajo v slovenščini in italijanščini, pa tudi v narečjih, od nadiškega do rezijanskega. Povezovalna vloga je prav tako pomembna, z njo krepijo vezi s številnimi izseljenci, prav v tem času pa jo želijo razširiti tudi na Gornje Posočje, ker gre za isti jezikovni prostor, kaže pa se tudi potreba po večjem čezmejnem sodelovanju.
Mladin Slovencem v Italiji ni vseeno za prihodnost slovenske skupnosti
Katja Canalaz, predsednica DM+ Društva mladih Slovencev v Italiji, je spregovorila o tem, da so se mladi s Tržaškega, Videmskega in Goriškega povezali v društvo s sedežem v Špetru s ciljem, da bi ohranjali slovenski jezik in bili aktivni sooblikovalci slovenske skupnosti, saj gre za njihovo prihodnost.
Enega izmed večerov smo preživeli z Doro Ciccone in Vido Rucli iz kolektiva Robida oziroma društva, ki so ga ustanovili leta 2017. Z zanimanjem smo poslušali njuno predstavitev njegovega delovanja, o festivalu Postaja Topolove, večjezični reviji Robida in projektu oživljanja zapuščenih krajev. Takšna je tudi hribovska beneška vasica Topolovo, tik ob slovensko-italijanski meji, na italijanski strani Kolovrata, z naše strani dostopen iz Livka, iz italijanske strani pa preko Gorenjega Tarbija.
Topolovo je vasica, ki so jo številne iz različnih razlogov zapustili, zdaj v njej živi vsega 27 prebivalcev. Skromne kmečke hiše so sicer dobro ohranjene, a zvečine razmeroma majhne in v njih ni prostora za vse dejavnosti, ki so danes običajne. Janji Šušnjar, arhitektki in članici kolektiva Robida se je na osnovi raziskave o možnih načinih prebivanja v zapuščenih prostorih porodila ideja za projekt Vas kot hiša. Posamezne hiše postanejo sobe, celotna vas pa hiša oziroma skupni prostor, skupna knjižnica, skupna kuhinja, ki je lahko tudi restavracija, skupna kopalnica, skupna delavnica in gozd, ki obdaja vas, je skupni vrt.
Projekt je zaživel, vasica spet živi, tako v času festivala Postaja Topolove, ali ko v njegovi rezidenci za nekaj časa živijo umetniki iz številnih držav, v njej pa živijo tudi nekateri iz kolektiva Robida.
Mladi člani Robide, ki iščejo nove načine za bivanje v skupnosti, manj potrošniško in bolj v sozvočju z naravo, so letos dobili priznanje s strani Evropske komisije, ki je letos že drugič podelila nagrade novega evropskega Bauhausa projektom, ki temeljijo na vrednotah evropskega zelenega dogovora.
Robidin projekt Vas kot hiša je bil izbran med kar 1100 projekti iz cele Evrope, med 52 finalisti pa prejel glavno nagrado v kategoriji prednostne obravnave krajev in ljudi, ki to najbolj potrebujejo.
Od sogovornikov društev in organizacij Slovencev v Videmski pokrajini smo dobili vpogled v njihov vsakdan, na poti iz enega kraja v drugega, po strmih in ovinkastih hribovskih cestah, s postanki v posameznih vaseh, smo v živo doživeli kmečko arhitekturo, pokrajino, izjemne razglede, se udeležili Burnjaka – praznika kostanja na Gorenjem Tarbiju in poskusili nekatere značilne jedi Nadiških dolin.
Tekst in fotografije: Cveta Potočnik