Cveta Potočnik – Letošnje leto je razglašeno za Tavčarjevo leto ob stoti obletnici smrti pisatelja in politika Ivana Tavčarja. Ne le v obnovljenem Dvorcu Visoko in v Poljanski dolini, kjer je bil rojen, ampak tudi drugod po Sloveniji in celo v Avstriji potekajo številni dogodki. Osrednja slavnostna akademija bo 28. maja v obnovljenem Sokolskem domu v Gorenji vasi v Poljanski dolini.
Od daleč viden Dvorec Visoko po dobrem desetletju sedanje obnove kaže povsem drugačno podobo, kot jo je imel pred tem vse predolgo, kljub številnim poskusom, da bi preprečili njegovo propadanje. Leta 2012 pa se je naposled začela sedanja obnova in razveseljivo je, da se v slovenskem Tavčarjevem letu stanja dvorca in okolice ni več treba sramovati, pove Milan Čadež, župan Občine Gorenja vas – Poljane, ki je lastnica visoškega dvorca.
Dvorec, kakršnih ni najti veliko v Poljanski dolini, saj sodi med najlepše primerke kmečkega stavbarstva iz druge polovice 19. stoletja, je tudi spomenik državnega pomena. Domovanje nekdanjega visoškega gospoda ni dobilo le obnovljenih zidov, dobilo je tudi nove muzejske vsebine, prostore za različne prireditve in projekcijsko dvorano. S pomočjo multimedije v njej predvajajo odlomke iz filmske upodobitve Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni.
V prenovljenem pritličju s poročno dvorano so postavljene štiri stalne muzejske zbirke o zgodovini dvorca in ljudeh, ki so živeli v njem. Gre za obdobje, ko je bil v lasti rodbine Kalanovih dobrih 250 let in v letih od 1893 dalje, ko sta bila njegova lastnika zakonca Franja in Ivan Tavčar.
Kalanovi so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo. Pisatelj je na Visokem napisal Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Tavčarjeva pa je bila, kar je dandanes morda manj širše znano, ena najbolj vplivnih žensk v tedanjem slovenskem političnem življenju. Kot članica narodnih, kulturnih in dobrodelnih društev je kot prva in edina ženska pred drugo svetovno vojno prejela naziv častne meščanke Ljubljane. Franji Tavčar je posvečena poročna dvorana na prenovljenem dvorcu.
Ne le običajna kavarna
Od nedavnega so na steno sedanje kavarne obesili relief Sveta družina pri blagoslovu jedi, ki ga je izdelal med letoma 1850 in 1860 slikar in podobar Štefan Šubic iz Poljan, po 130 letih znova visi na istem mestu kot nekoč.
Tudi po obnovi so v dvorcu ohranili črno kuhinjo Kalanovih, ki jo tamkajšnja kavarna, nasploh zelo dobrodošla pridobitev, še vedno tudi uporablja. V njej pripravljajo močan zdravilen terjakov čaj iz bezgovih jagod, po receptu, ki so ga v preteklosti pripravljali na skoraj vseh gorskih kmetijah pod Blegošem na poljanski strani.
Kot pove Martina Ambrožič Kuhar, vodja kavarne, pri oskrbovanju s surovinami za terjak denimo sodelujejo s kmetijo Jeran v Žirovskem Vrhu Sv. Urbana v Poljanski dolini, kjer zanje pripravljajo tudi buhteljne z različnimi marmeladami in druge sladice.
Za velikonočni zajtrk, ki so ga pred nedavnim pripravili tudi za obisk novinarjev, so se denimo povezali še s kmetijami Budel, Pustostnik, Zakrašnik in družinskim mesarstvom Perešuti. Vključevanje lokalnih ponudnikov in pridelkov kmetij je v kavarni stalnica. Sodelujejo tudi z lokalnimi ustvarjalci pri pripravi kulturnih dogodkov in različnih delavnic, na katerih predstavljajo lokalne obrti in ročna dela.
Kulturni center slikarjev Šubic
Podobno kot z Dvorcem Visoko, se je zgodilo tudi s Šubičevo hišo v Poljanah, ker je dediči niso mogli vzdrževati, jo je kupila občina Gorenja vas – Poljane. In podobno, kot je poskrbela za obnovo dvorca visoškega gospoda, je obnovila tudi Šubičevo hišo in našla zanjo ustrezno namembnost. Po zaslugi njenega upravitelja, profesorja likovne vzgoje Borisa Oblaka, je v njej zdaj kulturni center in center ustvarjalnosti.
Kulturni center slikarjev Šubic deluje v rojstni hiši slikarjev Janeza in Jurija Šubica, najpomembnejših slikarjev realizma na Slovenskem. V njej je v drugi polovici 19. stoletja delovala priznana slikarska, rezbarska in podobarska delavnica njunega očeta Štefana, zato Poljanci hišo poznajo tudi kot Štefanovo hišo.
Stalna muzejska zbirka poleg Janeza in Jurija Šubica predstavi tudi druge številne umetnike znamenite rodbine Šubic, kar 16 jih je, med njimi je tudi arhitekt ljubljanskega Nebotičnika Vladimir Šubic. Razstavljeni so številni predmeti in orodja iz zapuščine restavratorja Mirka Šubica, ki so jih uporabljali v rezbarski delavnici, za pozlate ter oljno in fresko slikarstvo ter umetniki pri svojem ustvarjanju.
Skozi črno kuhinjo, ki sicer ni v uporabi, je dostop do ozkega hodnika, v katerem so razobesili dela slovenskih karikaturistov, na katerih so upodobljeni znameniti Poljanci. Tudi Boris Oblak, upravitelj Šubičeve hiše in hkrati vodnik po njej, je karikaturist in za popestritev ogleda v živo nariše karikaturo tega ali onega obiskovalca.
Nekaj odlomkov iz filma Cvetje v jeseni, posnetem po Tavčarjevi povesti, smo si ogledali že v Dvorcu Visoko, v Šubičevi hiši pa sta se v ta filmska in literarna lika prepričljivo vživela Lucija Kavčič in Janez Čadež.
Poljanska Sirnica Pustotnik
V Poljanski dolini imajo na več kmetijah sirarne, po tej dejavnosti pa je najbolj znana kmetija Pustotnik v Gorenji vas, kjer že desetletje deluje tudi Sirnica – center sirarstva in kulinarike in sicer na kmetiji, ki obstaja že približno 300 let. Pred dobrimi 35 leti sta na njej začela gospodariti Žuža in Milan Brence, ki zdaj skrb zanjo postopoma predajata svojim potomcem in njihovim partnerjem.
Ena izmed hčera je Katarina Uršič, ki med obiskov Sirnice pove, da sta se starša za sirarstvo po prevzemu kmetije odločila, ker se je bilo zgolj s kmetovanjem težko preživljati. Njena mama Žuža je brskala po starih arhivih na gradu v Škofji loki in tam našla podatek, da so v času freisinških škofov kmetije, ki so dajatve plačevale v sirih, imenovali sirnice. Znanje o predelavi sirov pa si je nabirala na planšarijah v Švici in ga prenesla na domačo kmetijo.
Kot še pove Katarina Uršič, so v osnovi še vedno kmetija in da je pridelava mleka zahtevna, saj terja veliko ročnega dela. Imajo 65 krav molznic, posamezna krava da kakšnih 27 litrov mleka na dan. To je sicer precej manj, kot dajo denimo krave na nizozemskih kmetijah, zato pa tudi živijo le tri leta, medtem ko krave molznice na Pustotnikovi kmetiji dočakajo tudi do deset let.
Na kmetiji dnevno predelajo približno 1.800 litrov mleka, kravje mleko je z njihove kmetije, od okoliških kmetov pa kupujejo kozje in ovčje. Tudi po njihovi zaslugi so v Poljanski dolini nekateri kmetje ponovno začeli gojiti drobnico. Pustotnikova kmetija zdaj sodelujejo s petimi, od katerih odkupujejo kozje in ovčje mleko, z drugimi kmetijami pa se povezujejo tudi za pašo.
V Sirnici na kmetiji Pustotnik prideluje več deset vrst sirov in drugih mlečnih izdelkov – za sir Kozovč iz kozjega in ovčjega mleka pa so tudi dobitnik srebrnega priznanja World cheese awards 2019/2020 in 2021/22 na največjem svetovnem ocenjevanju sirov.
Srečanje z Mileno Zupančič. ambasadorko Tavčarjevega leta
Lovska koča na Javorču na Žirovskem vrhu Sv. Urbana na 901 metru nadmorske višine, je dostopna iz Gorenje vasi po asfaltirani cesti, je pa vrh Javorč tudi priljubljena pohodniška točka in cilj kolesarjev. Med vožnjo do koče vidimo nedaleč od ceste nekaj betonskih utrdb, ki so del Rupnikove linije. Sistem utrdb, več jih je tudi pod zemljo, je gradila Kraljevina Jugoslavija tik ob rapalski meji pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred morebitnim napadom Italije, vendar nikoli niso služile svojemu namenu.
Lovska koča na Javorču je v lasti Lovske družine Gorenja vas, zdaj pa sta njena oskrbnika Saša Pivk Avsec in Boštjan Avsec, ki znata poskrbeti za prijetno vzdušje in okusne jedi. Prva je bila kot gostiteljica med obiskom novinarjev ves čas med gosti, Boštjan Avsec pa se tudi ni mogel upreti, da ne bi prišel iz kuhinje. Prišel je, ko je pred ambasadorko Tavčarjevega leta – igralko Mileno Zupančič prepričljivo nastopila Lucija Kavčič kot Presečnikova Meta v avtorskem monologu po navdihu filma Cvetje v jeseni. Prva je seveda »prava« Presečnikova Meta, ki je zaigrala v Klopčičev filmu iz leta 1973, posnetem po Tavčarjevi povesti. Video nastopa in srečanja obeh Met je posnel Janez Platiše:
Petra Potočnik iz kmetije Pr’ Šupc v Hotavljah je prikazala pripravo drobnjakovih štrukljev, ki sodijo med najbolj tipične jedi Poljanske doline in okolice. Pripravila jih tako, kot jih pripravijo v teh krajih, iz vlečenega testa, premazana z maslom in nadevom iz sesekljanega drobnjaka. Vsi, ki nismo iz teh krajev, pa smo bili presenečeni, da so sveže pripravljene drobnjakove štruklje nato zakuhali v juho, kot je pač navada v teh krajih.
Obisk Poljanske doline za novinarje v okviru Tavčarjevega leta so pripravili Občina Gorenja vas – Poljane, Zavod Poljanska dolina in družba Kreativna baza.
Naslovna fotografija: Kip Ivana Tavčarja, delo Jakoba Savinška, fotografije: Cveta Potočnik