Maja Oven – Pomurje je bila lani druga turistična regija po koriščenju turističnih vavčerjev. Regija ima velik neizkoriščen potencial za petzvezdični turizem. Nekaj zanesenjakov je ugotovilo, da je povezovanje edina prava pot do prepoznavnosti in uspeha celotne regije, ki je bila do sedaj bolj prepoznana zgolj kot termalna destinacija, manj pa kot destinacija vrhunske kulinarike, vinskih zgodb in butičnih nastanitev.
Povezovanje vrhunskih ponudnikov
Gourmet over Mura je zamišljen kot kulinarični izlet, ki v prvovrstno doživetje povezuje sedem ponudnikov, ki obiskovalce popelje na različne destinacije severovzhodne Slovenije. Šunkarna Kodila, posestvo Marof, pivovarna Bevog, Domačija Firbas, gostilna Rajh, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico, oljarna Kocbek in vinogradništvo Steyer. Obiskovalci lahko izberejo svoje kulinarično doživetje in si prilagodijo obisk posamezne domačije, kjer lahko spoznajo različne kulinarične dobrote. Vavčerjev ni potrebno izkoristiti v enem dnevu pri vseh ponudnikih. Lani se jim je pridružilo še 19 ponudnikov, ki izstopajo iz povprečja vsak s svojo unikatno zgodbo in se promovirajo pod Gourmet Over Mura. Ustvarili so ime in potencial, ki so ga prepoznali tudi člani Društva turističnih novinarjev Slovenije in ga v preteklem letu nagradili s Kristalnim Triglavom za izjemne dosežke v turizmu.
Šunkarna Kodila
Šunkarno Kodila vodi tretja generacija družine Kodila z Jankom čelu. Proizvodnjo mesa in mesnin, med katerimi prednjači zaščitena prekmurska šunka, ki jo sušijo na tradicionalni način pod slamnato streho, so dopolnili z odlično restavracijo, kjer poleg mesnin in mesnih izdelkov ponujajo tudi druge tradicionalne prekmurske jedi.


Imajo odlično kuharsko ekipo, ki jo vodi mladi Kanadčan slovenskih korenin, Daniel Sukič. Prijeten ambient restavracije dopolnjuje zeliščni vrt. Povezujejo se z lokalnimi pridelovalci, združenimi pod znamko Diši po Prekmurju. Kulinarično druženje lahko gostje zaokrožijo na terasi, kjer kuhajo tudi tradicionalni prekmurski bograč.

Vodilna vinska klet na Goričkem
Predzgodba vinske kleti Marof – po nemško se ji je nekdaj reklo Meierhof – se je začela leta 1905, ko je grofovska družina Szápáry na Goričkem postavila lovski dvorec skupaj z objekti za kmetovanje in vinsko kletjo. Danes na vrhu griča ob obnovljenem dvorcu in domačiji, kjer je mogoče tudi kaj pomalicati, stoji še sodobna vinska klet, ki je bila zgrajena leta 2009 po idejni zasnovi arhitekta Andreja Kalamarja.

Z Marofom se je Goričko vrisalo na svetovni vinski zemljevid, klet vodi Uroš Valcl. Leži na idilični vzpetini nad Mačkovci, vinogradi pod hišo in vinsko kletjo so umeščeni med gozdove in travnike. Tu razen gozda in travnika človek ne pričakuje ničesar več, ob pogledu na širne vinograde, gozdove in travnike pa mu zastane dih. V zadnjih 10. letih so vinograd v Mačkovcih, ki je bil zgodovinsko največji v času avstro-ogrske monarhije, posajen z modro frankinjo, zmanjšali na 22 hektarov in se preusmerili na ekološko pridelavo. Uroš s strastjo in ljubeznijo razlaga zgodbo o tradiciji, znanju, ljubezni in potrpežljivosti do vinograda, grozda, mošta in vina. Danes na posestvu Marof raste sto tisoč trt, ki jih skrbno negujejo na najlepših obronkih Goričkega. Njihova vina so višjega cenovnega razreda, saj odražajo kakovost, ki jo dosegajo s tradicionalno pridelavo, vino pa se mimogrede lahko kosa s svetovno znanimi, ki dosegajo nekajkrat višjo ceno.
Turistična kmetija prepoznavna po hruški
Kmetija Firbas v Cogetincih je simpatična kmetija na robu Slovenskih goric, katere simbol je hruška, ki jo predelajo v presne sokove in hruškovo žganje, se razteza na 12 hektarov. Kmetija ima dva družinska apartmaja, 10 sob, dve glamping hiški z bazenom in senik.

Gostje si lahko izposodijo kolesa, kolesarjenje v okolici kmetije pa je prekrasno doživetje. Je ‘zadetek v polno’ za vse – kolesarje, družine z otroki ter ljubitelje dobrega domačega vina, viljamovke in oddiha v pristnem kmečkem okolju v družbi številnih živali.
Prostorno dvorišče in vrt je čudovit kraj za druženje s prijatelji, igrišče za malčke ter malo večje športne navdušence, zvečer pa sta dve glamping hiški ob bazenu romantično ‘skrivališče’ za zaljubljence, ki si lahko privoščijo vročo kopel v dvoje v lesenem čebru ali pa spanje na seniku. To je sicer posebno doživetje, saj je pod senikom štala, kjer diši po kravah, konjih, ovcah, zajčkih.


Gostitelji ponujajo voden ogled kmetije, ki je zlasti za mestne otroke posebno doživetje, prav tako tudi vožnja s traktorjem. Zajtrki na kmetiji Firbas so nekaj posebnega, sveže pečena pomurska gibanica izpod rok gospodinje pa zmaga. Bojan zjutraj peče sveža jajčka neposredno iz gnezda v avtomatu za peko jajc ob spremljavi žive kokoši, ki se zadovoljno oglaša.

S Pivovarnano Bevog povezovanje tudi prek meje
Le kdo ne pozna zgodbe mikro pivovarne, ki jo je mladi Vasja Golar zagnal pred dvema letoma in je dobro poznana slovenskim ljubiteljem piva? Potem, ko je v Sloveniji naletel na hude birokratske ovire pri ustanavljanju podjetja, je Vasja Golar postavil butično pivovarno sredi polja samo streljaj od slovenske meje. Tudi vsa ekipa prihaja iz slovenske strani.
Za nas novinarje je bil to prvi odhod v tujino po več kot letu dni in prijetno smo bili presenečeni nad sprejemom, degustacijo in seveda inovativno zgodbo.
Piva pivovarna Bevog danes zasedajo večino prve deseterice najboljših piv, količine pa so še vedno majhne. Obiskovalcem z veseljem pokažejo postopek varjenja piva, lahko degustirajo več vrst piva. Posebna so tudi imena piv in sam dizajn pločevink. V osnovi recepture izhajajo iz Velike Britanije, Belgije ali Nemčije, pri nas so manj poznana, vendar v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljena tudi med slovenskimi pivoljubci.
Posebne so zgodbe “enkratnih” piv, ki z ilustracijami na pločevinkah in steklenicah opozarjajo na podnebne spremembe in izumrtje nekaterih živalskih vrst. Trenutno imajo pivo, kjer ilustracija na pločevinki simbolizira izumrtje tihomorskih želv.
Oljarna Kocbek iz Svetega Jurija ob Ščavnici
Začetek predelave bučnih semen v bučno olje sega v leto 1750, takrat se v pisnih virih prvič omenja stiskalnica bučnih semen in oljarna na Štajerskem. V naslednjih letih se je predelava bučnih semen v olje razširila po vsem Štajerskem in v Prekmurje. Bogata tradicija predelave se je ohranila do današnjih dni. Vsako leto se vse več kmetov in zadrug odloča za sajenje buč, ker je vse večje zanimanje za bučno olje.

V oljarni Kocbek, ki je nastala davnega leta 1929, ustvarja že tretja generacija oljkarjev, ki jo danes vodi Gorazd Kocbek, ki ima smele načrte v prihodnosti. Znanje dedka Alojza se je prenašalo in negovalo skozi generacije. V posel je vpletena vsa družina, kar zagotavlja uspeh in napredek. Vsaka kapljica bučnega olja je narejena iz izbranih semen, ki jih pridelajo lokalni kmetje. Olje se stiska sproti, saj ima krajši rok trajanja, kot semena. Še vedno uporabljajo isti mlin iz leta 1929 in še vedno obdelujejo olje na enak način kot takrat. Ničesar ne vržejo stran, tudi pogačo, ki ostane od mletja semen, uporabijo v kulinariki.

Poleg olja izdelujejo tudi čokolade z bučnim oljem in semeni ter različnimi dodatki, kot so rožmarin, jabolka in slive. Prlekija ima dobre klimatske pogoje in zemljo, tukaj uspevajo najboljše buče, ki dajo najboljše bučno seme in zato lahko pridelajo najboljše bučno olje. Bučno olje je zelo zdravo, hladno stiskano, eno izmed treh vrst v oljarni Kocbek, vsebuje 80 odstotkov nenasičenih maščobnih kislin.

Nedvomno je vredno narediti ovinek in zaviti k Rajhu v Mursko Soboto, ki se ponaša z Michelinovim priznanjem BIB GOURMAND (dobro razmerje med ceno in kakovostjo). Gostilna Rajh je bila vedno najboljša v Prekmurju. Četrto generacijo zastopata Tanja in Damir, ki v prijetnem, vendar zelo preprostem ambientu nadaljujeta družinsko tradicijo. Pravita, da se časi spreminjajo, toda Rajh ostaja enak. Tradicionalne prekmurske jedi ponujajo na sodoben način. Dodali so jim svežino in lahkotnost. Visoko priznanje jih ni prav nič pokvarilo. Družina še vedno ostaja prijazna in topla, goste pa postrežejo na prijazen način, z razlago vsake jedi posebej in izbrano vinsko spremljavo.
Nekoč sta bila v mali vaški trgovini in gostilni, kjer so točili jabolčnik, Ignac in Karolina. Potem sta dedek Geza in babica Marija začela z ocvrtimi piščanci in slavonskimi ribami, preprostimi enolončnicami, prekmurskimi pogačami in domačim kruhom. Sendvič z domačo salamo je takrat bil Rajhova specialiteta. Kaj pa danes? Zakaj ne bi poskusili na primer telečjega jezika z jajčkom in bučnim oljem ali bučno tortico z malinami in sladoledom? Ali file smuča na špargljevi rižoti s slano limono? Ne bojte se, v tej gostilni boste jedli izvrstno za zelo sprejemljivo ceno. Zraven pa se seveda prileže kozarček rujnega. Na primer Steyerjevega ali Marofovega. Tako se kulinarično vinska zgodba lepo zaokroži, brbončice pa vam bodo hvaležne še dolgo časa.

Naše popotovanje se je zaključilo s podelitvijo Kristalnega Triglava v hiši dišečega traminca Steyer. Prekmurje je danes dobro prometno povezano in iz Ljubljane do Murske Sobote se pride v manj kot dveh urah. In potem naletite tam na popolnoma drug svet, na prijazne in gostoljubne ljudi, ki so se povezali in ustvarili izvrstno kulinarično-vinsko zgodbo, v kateri se prepletajo tradicija in sodobni pristopi.
Reportaža v krajši obliki je bila prvotno objavljena v reviji Nika.
Fotografije: Maja Oven