Na povabilo LAS STIK (Lokalne akcijske skupine Suhe krajine, Temenice in Krke) smo izpeljali študijsko pot po zanimivih dolenjskih krajih, lahko bi rekli, da po skritih biserih Dolenjske, ki jih lahko priporočamo za ogled in pokušino vsem Slovencem in tujcem, ki obiščejo našo lepo deželo.
Naša prva postojanka je bila Podružnična šola Višnja gora. Otroci šestega razreda so nas spravili v dobro voljo z izvedbo Kozlovske sodbe v Višnji gori v angleškem jeziku. Glavno vlogo je imela živa koza, ki jo je po sodbi dobro odnesla, saj je bila tepena le njena senca.
Lokalna turistična vodnica in etnologinja Petra Špehar nas je popeljala skozi Hišo kranjske čebele in čebelji hostel ter skozi zanimivo zgodbo družine Rothschütz, ki je poimenovala našo sivo čebelico in se prva začela ukvarjati s prodajo čebel na naših tleh.
Za izvrstne dobrote je poskrbel Rudi s kmetije Obolno, najvišje ležeče kmetije v občini Ivančna Gorica. Podprti z žganci, fižolovimi štruklji, ocvirkovko in sladico z domačimi slivami, smo se odpravili v Žužemberk.
Vsak grad je zgodba zase. Grad Žužemberk ni nobena izjema. Kot vsi gradovi je zavit v meglico skrivnosti, velja pa za enega najslikovitejših srednjeveških trdnjav na Slovenskem. Njegovi ostanki se mogočno dvigajo na strmem skalovju nad reko Krko. Grad ima bogato srednjeveško zgodovino, sam Žužemberk pa tudi pol preteklo zgodovino. Ste vedeli, da so ga med drugo svetovno vojno kar 22-krat bombardirali?
Na dan so prišle tudi številne zgodbe, ki nam jih je z velikim navdušenjem pripovedovala naša vodnica Milka Jernejčič. Če bi imeli na voljo ves dan, še ne bi zmanjkalo njenih pripovedi, pri katerih je najbolje to, da jih je še slišala od svojih staršev, starih staršev, tet, stricev in se prenašajo iz roda v rod.
Še kratek postanek pri Auerspergovi železarni v vasi Dvor, ki popolnoma prenovljena čaka, da zaživi za obiskovalce, ker Ministrstvo za kulturo ogledov še ne dovoli.
V Oštariji-Herbelier v Dolenjskih Toplicah nas je pričakal nasmejan lastnik Robert Gregorčič, kuharski mojster, ki je zapisan lokalni kulinariki. Uporablja skoraj izključno lokalne sestavine, ki jih nudijo okoliški travniki, gozdovi, vzrejevalci in pridelovalci.
Predstavil nam je pripravo nekaj jedi, ki so značilne za ta prostor: ješprenovo juho po receptu chefove babice, jelenov zrezek s popečeno ajdovo kašo, pečenega jagenjčka, dimljeno postrv, šparglje s slanino, znamenito dolenjsko šivanko in zavitek, zaradi katerega je vredno grešiti.
Zadnja postojanka na naši študijski poti je bila Galerija likovnih samorastnikov v Trebnjem, kjer nas je Patricija Pavlič z ekipo popeljala v svet naivne umetnosti. Gre za edinstveno in tudi eno največjih zbirk naivne umetnosti na svetu; obsega 1250 del 304 avtorjev iz 40 držav. Trebnje ravno v tem času gosti mednarodne umetnike, ki se vsako leto zberejo na Mednarodnem taboru likovnih samorastnikov. Tokratni je že 57. po vrsti.
Naslovna fotografija: Turistični novinarji z učenci šestega razreda Podružnične šole Višnja gora, potem ko so uprizorili Kozlovsko sodbo v Višnji gori.
Tekst in fotografije: Lidia Pavlin in Marjeta Kirn Kljajič