Dvodnevno študijsko pot smo pred kratkim izpeljali tam pod Kamniško-Savinskimi Alpami, v zaledju in na širšem območju Kamnika, saj smo obiskali Arboretum Volčji Potok, Terme Snovik in Veliko planino.
Program našega obiska je koordinirala Nina Irt, strokovna sodelavka in vodja stikov z javnostjo v Zavodu za turizem in šport Kamnik. Po Arboretumu Volčji Potok so nas popeljali od rozarija do rozarija, kjer zdaj junija bujno cvetijo vrtnice ter ogled obogatili s strokovnimi razlagami in zgodbami Matjaža Mastnaka, direktorja Arboretuma, Melite Miš Strgar, odgovorne za stike z javnostjo in Mateje Račevski, odgovorne za urejanje parkovne spletne strani. Uvajanje Kneippovih načel osvežitve ob vodnih točkah med ogledom parka nam je nazorno pokazala Marija Komatar. Gre za novost v Arboretumu, novost pa je med drugim tudi Pot za spomin, za vse, ki imajo težave s spominom ali znake demence.
O Poti za spomin smo izvedeli nekaj podrobnosti po kosilu v spodnjem rozariju, obdani s cvetočimi vrtnicami, lepšega okolja si res skoraj ni mogoče zamisliti. Od tam smo se sprehodili še do Rožnega vrta papeških vrtnic. Vsega skupaj je v Arboretumu Volčji Potok skoraj 1.200 različnih sort vrtnic, skupaj s slednjim so tako v parku štirje rožni vrtovi.
Tudi med stalnimi obiskovalci Arboretuma je morda nekoliko manj znano, da so pred tremi leti na grajskem hribu, blizu ruševin srednjeveškega gradu Volčji Potok, postavili razgledni stolp. Pogled z njegovega vrha nam razkrije, kako velik je pravzaprav park, saj se razprostira na 85 hektarih.
Kneippove Terme Snovik z novimi naložbami
Termalna voda Term Snovik je naravno zdravilno sredstvo, skupaj z načeli Sebastiana Kneippa, utemeljitelja naravnega zdravljenja in celostnega pristopa k zdravju, je že od vsega začetka vpeta v ponudbo in različne terapije Term Snovik v Tuhinjski dolini in temu ostajajo v termah zvesti tudi v prihodnje, torej tudi v obdobju novih naložb, potem ko so lani že odprli nov Eko kamp. Ostajajo usmerjeni v preventivne programe, pa tudi povezani z naravo in lokalno skupnostjo, pa naj si gre za vključevanje domačinov v razvoj, sodelovanje s Turističnim društvom Tuhinjske doline, različne skupne prireditve ali kupovanje pridelkov z okoliških kmetij.
V Termah Snovik imajo smele razvojne načrte, največjo naložbo doslej so začeli uresničevati pred nekaj meseci: nov Naturhotel Snovik, kongresni center, termalni bazen, wellness … Podrobneje nam jih je predstavila Katarina Adam, direktorica Term Snovik.
Naturhotel, ki bo stal nedaleč od sedanjega Apartmajskega naselja ob robu gozda, v celoti grajen iz lesa, bo s svojo ponudbo temeljil na Kneippovi filozofiji petih stebrov zdravega načina življenja – to so voda, gibanje, prehrana, zelišča in ravnovesje. Hotel bo skoraj v celoti samooskrben.
Poleg Katarine Adam, naše gostiteljice, se moramo zahvaliti tudi Stanki Parkelj Rozina, vodji marketinga in stikov z javnostjo Term Snovik, ki je za nas pripravila zanimiv program obiska in bedela nad njegovo izvedbo. Vanj je vključila Kneippovo večerjo v Restavraciji Potočka in tudi Kneippovo premium bosonogo doživetje. In res smo poskusili in pohvalili večerjo, ki jo je pripravil kuharski mojster Grega Rozman.
Še pred tem smo nekaj časa bosi prebili v naravi. S Klavdijo Hribar, vodjo bazena in wellnessa, smo se podali na Bosonogo pot pod Apartmajskim naseljem.
Najprej smo se naučili pravilno z vodo oblivati kolena in roke, nato pa se bosi sprehodili po različnih naravnih podlagah, pesku, kamenju, storžih, poskusili vzpostaviti ravnovesje v krogu …
V nadaljevanju smo prehodili del 3,2 km dolge bosonoge poti, ki se vije skozi gozd, vse tja do vasi Snovik, kjer sta korito za vodno kopel rok in potok Snovišek, primeren za hojo po njem na način, da oponašamo hojo štorkelj.
Edinstvena pastirska Velika planina
Ko je Tomaž Štefe, direktor podjetja Velika planina, našemu Društvu turističnih novinarjev dal pobudo, da obiščemo Veliko planino, smo ga najprej vprašali, kdaj je najprimernejši čas. »V prvi polovici junija, ko so na planini že krave,« je bil jasen njegov odgovor. Le tako je namreč mogoče doživeti, kako poteka življenje na njej poleti in v enem redkem še delujočem visokogorskem pastirskem naselju v Evropi.
Na Veliki planini se junija torej začenja pašna sezona in tudi letos se na njen že pase približno 450 krav s številnimi telički. Z njimi so seveda prišli pastirji, ki bivajo v pastirskih bajtah in skrbijo za živino tja do konca septembra.
Tomaž Štefe nas je pričakal na spodnji postaji nihalke skupaj s kuharskim mojstrom Juretom Pavličem ob bogato obloženi mizi s prigrizki, s katerimi so obogatili ponudbo v Okrepčevalnici Skodla ob zgornji postaji nihalke.
Vožnja z nihalko in nato z novo okolju prijazno šestsedežnico, ki nas do vrha pripelje v vsega petih minutah in že smo na 1400 metrih nadmorske višine, na Gradišču. Že s sedežnici lahko vidimo prve skupine krav, ki se pasejo pod njo, veliko več pa kasneje, predvsem ko se bližamo pastirskemu naselju.
Z vodnico Alenko smo se nato sprehodili med pašniki do pastirskega naselja, enega še redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi, njegova značilnost so bajte, katerih strehe so krite s značilnimi smrekovima skodlami.
V naselju smo si ogledali Preskarjev muzej, ki prikazuje bogato kulturno dediščino, povezano s pastirji. Preskarjev muzej domuje v izvirni pastirski bajti, zgrajeni leta 1945 in je edina ohranjena bajta grajena na tradicionalen način, proti koncu druge svetovne vojne so bile namreč vse pastirske bajte požgane. Razen v Preskarjevem muzeju je mogoče izvedeti marsikaj o Veliki planini tudi, če se podamo na Učno pot po stopinjah pastirjev.
Sonja Koprivšek s kmetije Pr’Gabršk v Češnjicah v Tuhinju je pokazala izdelavo trniča (visokoplaninskega sira), značilne hruškaste oblike, ki so ga v 19. in v začetku 20. stoletja ročno izdelovali pastirji na planini in ga podarjali svojim izbrankam.
Povzpeli smo se tudi do kapele Marije Snežne, ki stoji na hribu nad pastirskem naseljem. Postali smo tudi pred pastirsko bajto, v kateri deluje pastirski parlament Pašne skupnosti. V bajti se vsako jutro zberejo pastirji in se dogovorijo, kaj bo kdo opravil za dnevno “tlako”, to je dela, ki jih je potrebno postoriti na pašnikih, poteh …
Poleg že omenjene Okrepčevalnice Skodla na Veliki planini skoraj ne moremo, da se ne bi ustavili tudi v Gostilni Zeleni rob, ki je lani prejela okolijski znak Zeleni ključ. V gostilni so nam postregli s pastirskim kosilom, to je okusnimi enolončnicami, žganci in klobaso ter domačimi sirovimi štruklji, po katerih je gostilna še posebej poznana, povsem upravičeno.
Pred gostilno Zeleni rob se ustavimo ob tabli, na kateri sta predstavljena delo in vloga Vlasta Kopača za Veliko planino. Kot arhitekt in planinec, poznavalec pastirskega izročila in arhitekture ter ljubitelj Velike planine še iz časov pred drugo svetovno vojno, je po njej vodil strokovno obnovo pastirskih bajt in uspel s predlogom, da je bila leta 1957 celotna Velika planina razglašena za naravni park. Kopač je načrtoval obliko značilnih stanov, ki so še danes znamenitost Velike in Male planine.
Kot pove Tomaž Štefe je to, kar je za zaščito Velike planine uspelo Kopaču, za njen razvoj pomembno še danes, saj je postavil koncept razvoja tako pastirske vasi kot turistične dejavnosti. Slednja se med drugim danes nanaša na možnost bivanja v turističnih kočah za oddajanje.
Štefe tudi pove, da je zdaj, potem ko so uspeli stabilizirati poslovanje podjetja Velika planina, zamenjati staro dvosedežnico Šimnovec s sodobno šestsedežnico, na vrsti obnova Gostilne Zeleni rob ter ureditev območja ob spodnji in zgodnji postaji nihalke. Hkrati je njihova skrb usmerjena v ohranjanje narave in kulturne dediščine ter obvladovanje obiska, saj so lani prepeljali z nihalko na planino 97.000 obiskovalcev, največ avgusta. V ta namen obiskovalce opozarjajo na odgovorno ravnanje, da torej hodijo po označenih poteh, ne trgajo cvetja, se ne približujejo kravam in smeti odnesejo nazaj v dolino.
Kamnik je zlata turistična destinacija (Slovenia Green Destination Gold)
V okviru Zelene sheme slovenskega turizma je Kamnik že dvakrat nosilec znaka Zlata turistična destinacija. Na dvodnevni študijski poti se tokrat nismo ustavili v Kamniku, smo pa pobližje spoznali Arboretum Volčji Potok, Terme Snovik in Veliko planino. Ti so nedvomno med tistimi nosilci turizma na širšem območju Kamnika, ki s svojim odnosom do narave, kulturne dediščine, trajnostnih vrednot in vpetostjo v lokalno okolje veliko pripomorejo k zlatemu znaku. Kot zatrjuje Nina Irt, zelena koordinatorka na Zavodu za turizem in šport Kamnik, so odločeni, da bodo ta znak ohranili zlat, ali pa bo morda v prihodnje Kamnik postal celo platinast.
Tekst in fotografije: Cveta Potočnik
Naslovna fotografija: Turistični novinarji z Matjažem Mastnakom, direktorjem in Melito Miš Strgar, odgovorno za stike z javnostjo Arboretuma Volčji Potok