Cveta Potočnik – Zadnja študijska pot našega društva lansko leto je bila namenjena Trstu. Cilj ni bil toliko ogled njegovih znamenitosti, ampak predvsem izvedeti, kako je v njem nekoč živela slovenska skupnost in kako živi danes, kje so sidrišča njihovega kulturnega delovanja v preteklosti in sedanjosti. Zanimalo pa nas je tudi, kako svoje podjetniške izzive v Trstu uresničujejo nekateri slovenski gostinci mlajše generacije.
Društvo Tabor steber Slovencev na Opčinah
Najprej smo se ustavili na Opčinah v tamkajšnjem Prosvetnem domu, v samem jedru kraja, kjer so lastniki večine hiš še vedno openski Slovenci. V njem ima sedež Slovensko kulturno društvo Tabor, ki ga vodi Matija Furlan. Sprejeli so nas Dunja Sosič, nekdanja dolgoletna predsednica društva, David Žerjal, zborovodja mešanega pevskega zbora Tabor ter zgodovinar in zbiratelj Zoran – Albino Sosič.
V knjižnici, poimenovani po narodnem heroju Pinku Tomažiču in tovariših, žrtvah 2. tržaškega procesa, ki so bili ustreljeni leta 1041 prav na Opčinah, so nas seznanili, kako društvo z 250 člani ohranja slovensko besedo in dediščino na Opčinah, ki so bile nekoč povsem slovenske. Danes so Slovenci manjšina.
Društvo ima bogato knjižnico, organizirajo različne dejavnosti za vse generacije, za otroke različne delavnice in imajo mešani pevski zbor. Ohranjajo tradicionalne prireditve, kakršen sta denimo Miklavžev sejem in Kraški pust, ki združi skupine in posameznike iz večine kraških vasi.
Openci Openskega tramvaja ne dajo
Skorajda ni openske družine, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z Openskim tramvajem, so povedali naši sogovorniki, štejejo ga za svojo kulturno dediščin in pomembno tehnično dediščino.
Čeprav tramvaj večkrat ni vozil zaradi okvar, tako je tudi zadnjih nekaj mesecev, ga Openci ne dajo. Tramvaj je sicer začel voziti leta 1902, povezal je Opčine s Trstom in kraju prinesel tudi gospodarski razvoj. Pot, ki jo tramvaj prevozi, je dolga 5 kilometrov, premaga kar 340 metrov višinske razlike, na srednjem delu je zelo strma, saj ima klanec na Škorljah kar 26-odstoten naklon. Na tistem odseku zato tramvaj deluje kot vzpenjača.
Nazorno in poučno o Slovencih v Italiji
Poleg Muzeja SMO oziroma Slovenskega multimedialnega okna v kraju Špeter Slovenov/San Pietro al Natisone v Furlaniji – Julijski krajini, ki predstavlja kulturno bogastvo Slovencev, živečih v Italiji, ima slovenska narodna skupnost v Italiji še en multimedijski center s podobno vsebino in sicer v Trstu, v prostorih Narodnega doma v Ulici Filzi. Gre za Multimedijski informativni center slovenske narodne skupnosti v Italiji STIK. Pred kratkim smo si ga ogledali tudi mi na študijski poti po Trstu.
Že ob vhodu so fotografije pomembnih zgodovinskih osebnosti: Ivana Trinka, zavednega slovenskega duhovnika iz Beneške Slovenije, pesnika in pisatelja, imenovanega tudi »oče beneških Slovencev, Borisa Pahorja, pisatelja, ki je dogajanje v večini knjig postavil v »mesto v zalivu«, Janeza Nepomuka Kalisterja, velepodjetnika in mecena, enega najuspešnejših slovenskih podjetnikov vseh časov, Marice Nadlišek Bartol, pisateljice, prevajalke, publicistke in urednice ter Dimitrija Volčiča, novinarja, politika in diplomata.
Stalna razstava s fotografijami in video gradivom govori o zgodovini in pomembnih zgodovinski osebnostih, kulturnem in gospodarskem delovanju Slovencev v Italiji, pa tudi o običajih in vsakdanjem življenju.
Narodni dom v Trstu je bil v letih od 1904 do 1920 središče tržaških Slovencev in drugih Slovanov, ki so prebivali v mestu. 13. julija 1920 so ga požgali fašisti, ob 100. obletnici požiga je poslopje znova simbolično prešlo v last slovenske narodne skupnosti v Italiji, leta 2022 ga je tudi dejansko prevzela slovenska Fundacija Narodni dom, ki sta jo ustanovili krovni organizaciji Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza. Slovenske ustanove se doslej še niso vselile v Narodni dom, dokler se ne izseli tržaška univerza. Slovenci imajo nekaj prostorov v pritličju in tam tudi najdemo Multimedijski informativni center slovenska narodne skupnosti v Italiji STIK, ki pa je odprt le po dogovoru.
Od Narodnega doma do tržaškega Geta
Tokrat smo v Trstu, mestu kave, zgodovinskih kavarn in bifejev, želeli spoznati tudi, kaj je v zadnjih letih nekatere slovenske gostince pritegnilo, da v »mestu ob zalivu« z odprtjem gostinskih lokalov iščejo svojo priložnost za uspeh.
Da bi prišli do njih, smo se od Narodnega doma najprej sprehodili do Rusi mostu – Ponteroš (Trg Ponterosso), kjer se je v preteklosti slišal skoraj izključno glas slovenskih branjevk. Nadaljevali smo do Trga zedinjene Italije ali Velikega trga, kot mu pravijo domačini.
Na palači mestne hiše pritegne pozornost mogočen stolp z uro in zvonom, na katerega bijeta čas figuri Jakec in Mihec. Imenujejo ju torej s slovenskima imenoma in to je še en dokaz več o stoletij dolgi slovenski prisotnosti v Trstu.
Legendarni Buffet da Pepi
Preden smo pot nadaljevali do Borznega trga, nas je vodnica Poljanka Dolhar popeljala do zgodovinskega Buffeta da Pepi, slovensko Pri Pepiju. Od leta 1897, ko je bife odprt Pepi Klajšnič, pa vse do leta 1952 so bili lastniki Da Pepija Slovenci in ves ta čas, vse do danes, tudi z novimi lastniki Neslovenci, so v njem stregli kuhano svinjino. V začetku se je bifeja prijelo ime Pepi S’Ciavo, ki asociira na zmerljivko (ščavi ali sužnji), katero so Tržačani uporabljali za Slovence. Leta 1925 je bife prevzel Pepi Tomažič, oče narodnega heroja Pinka Tomažiča, po smrti pa je zanj nekaj let še skrbela Pepija vdova Ema Tomažič. Leta 1952 so lokal preimenovali v Buffet da Pepi, kot se imenuje še danes.
Od leta 2010 je lastnik Paolo Polla, ki je ohranil ponudbo prvotnega lastnika in tako je bife še vedno najbolj znan po sendvičih z različnimi vrstami svinskega mesa, gorčico in hrenom ter mesnem krožniku z izborom v kotlu kuhanih mesnin.
Slovenski gostinci odprli Bistro Mood ter restavracijo in vinski bar Karaktér
Na Borznem trgu skozi prehod Portizza vstopimo v Geto, kot nekdanji judovski četrti še vedno pravijo Tržačani in v kateri so bili skoraj 100 let primorani živeti Judje, njihovo gibanje je bilo omejeno, saj so denimo vrata prehoda iz Borznega trga v geto zvečer zaklepali. V ozkih ulicah Geta je danes veliko starinarn, knjigarn in galerij, lokalov in restavracij, zvečer pa so kar težko prehodne, saj se v tamkajšnjih trendovskih lokalih zbira veliko ljudi.
In prav ta predel Trsta, kamor zahaja veliko ljudi, zlasti mladih, sta si pred dobrimi tremi leti za odprtje lokala Mood izbrala Jan Zaccaria in Mitja Pertot v sodelovanju z Danijelom Lovrečičem, ki v Nabrežini vodi znano pivnico Bunker.
Mood je težko uvrstiti v eno samo kategorijo lokalov, morda ga lahko najlažje uvrstimo med bistroje. Najdemo ga na koncu ulice Via del Ponte, kjer je domala v vsaki hiši kakšen lokal. Kot nam je povedal Mitja Pertot, ki zdaj vodi Mood, imajo v ponudbi pijač prednost naravna vina, pa ne le italijanska.
V kulinarični ponudbi strežejo jedi, ki jih sicer v Trstu ni najti, vedno pa s svežimi in sezonskimi živili. Nam so pripravili za predjed lososov karpačo s konfitiranim paradižnikom in jogurtovo omako s hrenom, za glavno jed pa pašto z biskom iz kozic z limono.
Jan Zaccaria, Mitja Pertot in Danijel Lovrečič so v Trstu odprli še en lokal, gre za restavracijo z morsko hrano in aperitiv bar Karaktér, vodi ga Jan Zaccaria. Lokal je nedaleč od Muzeja Revoltella in Trga Venezia, na nabrežju Nazario Sauro, nasproti razstavišča Salone degli Incanti in nekdanje ribarnice. Na tem območju se zbira veliko ljudi.
Podobno kot v Moodu se v kulinarični ponudbi želijo razlikovati od drugih lokalov v Trstu, odločili so se za tradicionalne ribje jedi s sodobnim pristopom priprave, velik pomen pripisujejo kakovostnim sestavinam, torej ribam in morskim sadežem. Jedilni list je razmeroma kratek, testenine in rižote ter glavne jedi so morske, sproti pa v ponudbo uvrščajo tudi dnevni ulov.
Ponudba vin je podobna kot v Moodu, poudarek je torej na sonaravno pridelanih vinih, veliko pozornost pa namenjajo svetovanju gostov za izbor vina glede na naročene jedi.
Kako lep je Trst
Po Trstu sta nas velik del poti izmenično spremljali novinarka in urednica pri Primorskem dnevniku Poljanka Dolhar in turistična vodnica Erika Bezin, avtorici vodnika Kako lep je Trst, prvega slovenskega vodnika po Trstu in okolici, razširjen vodnik je izšel lani, izdalo ga je Založništvo tržaškega tiska. Avtorici zelo dobro poznata Trst, posamezne stavbe in palače, ki nosijo pečat Slovencev, zgodovino slovenske narodne skupnosti, izstopajoče slovenske osebnosti, ki so živele v njem in v knjigi bralca še posebej popeljeta po tako imenovani Slovenski poti po Trstu.
