Cveta Potočnik – Na izletu po gričevnatem in vinorodnem zaledju Trebnjega v dolini ponikalnice Temenice in po mestu samem se veliko gibamo po naravi, spoznamo lahko razgibamo zgodovino območja, kulturno dogajanje, pa tudi okusno kulinariko in seveda dolenjska vina.
Iz Žužemberka v dolini reke Krke na križišču nedaleč od gradu zavijemo na cesto proti Trebnjemu, v naselju Dobrava pa se v desno odcepi cesta proti zaselku Lisec. Ustavimo se pri lepo obnovljeni zidanici Društva vinogradnikov Lisec, ki se trudi ohranjati vinogradniško tradicijo v teh goricah, kjer sicer živi kakšnih 100 ljudi. Ta skrb je toliko bolj pomembna, ker se tudi na tej vinski gorici soočajo z opuščanje vinogradov in zaraščanjem krajine, ki s tem izgublja svojo značilno podobo. Da nekateri zidanice spreminjajo v stanovanjske hiše seveda tudi ni v prid naselju na tej vinorodni gorici.
Pred zidanico si lahko ogledamo zeliščni vrt, Liško brajdo, vinograd tolerantnih sort in vinograda šmarnice. Notranjost zidanice, ki jo je društvo kupilo leta 2019 v dokaj slabem stanju, je presenetljivo prostorna. V njej po predhodnem dogovoru sprejemajo skupine obiskovalcev in jim ob prigrizku predstavijo njihova vina, med katerimi prevladujejo cviček, zweigelt in šmarnica. Slednje in drugih samorodnic se je dolgo držal slab sloves, češ da so zaradi vsebnosti metanola škodljive, a znanstvene raziskave v okviru projekta Zdravo z naravo, pri katerem je sodelovalo tudi društvo Lisec, so to ovrgle. Kljub temu naša zakonodaji šmarnico še vedno obravnava kot fermentirano alkoholno pijačo in ne vino.
Na poti proti Trebnjemu se kaže ustaviti v naselju Dobrnič, v bližnjem gradiču Mala vas se je namreč rodil misijonar in škof Friderik Baraga, ki je poleg delovanja v Ameriki imel tudi pomembno vlogo pri širjenju bralne kulture in kulturni razvoj Slovencev v tistem času. Mimo Dobrniča zdaj poteka krožna Baragova pohodna pot, ki se sicer začne in končna v Trebnjem.
Tudi za Trebnje si je treba čas vzet
Kot zanimivost za obiskovalce Trebanjci radi poudarijo, da je bilo Trebnje vselej pomembno prometno vozlišče, tudi v času nekdanjega rimskega naselja Praetorium Latobicorum, obcestne postojanke ob nekdanji osrednji rimski državni cesti Emona-Siscia. Ta je vodila od Rima prek današnjega slovenskega ozemlja proti Panonski nižini in še naprej. Pred nekaj leti so ob gradnji nove stanovanjske soseske našli ostanke več stavb in številne uporabne predmete. Te najdbe bodo, poleg drugih zbirk, razstavljene v interaktivnem muzeju, ki ga občina načrtuje v propadajoči stavbi nekdanje gostilne Grmada v središču mesta. V stavbo bodo umestili tudi Turistično informacijski center.
Čez leto ali dve se torej Trebnjemu obeta novo kulturno središče vpeto v turistično ponudbo mesta, ki že ima edinstveno Galerijo likovnih samorastnikov, eno najpomembnejših zbirk samorastniške umetnosti v Evropi z več kot 1500 del umetnikov iz skoraj 50 držav. Gre za dela umetnikov, ki nimajo akademske izobrazbe, od leta 1968 pa so sodelovali na mednarodnih taborih v Trebnjem. Letošnji bo potekal od 9. do 13. junija, nanj je povabljenih deset udeležencev. Med taborom bo galerija odprta za obiskovalce, ki bodo lahko tudi opazovali umetnike med njihovim ustvarjanjem.
Glede na poudarjanje rimskega obdobja na tleh današnjega Trebnjega bi pričakovali, da nas bo v mestu ob prihodu morda pozdravil kdo odet v rimsko togo, a če gre za skupino, jih pogosto pričaka gospa, oblečena v repliko nekdanje značilne noše za boljše priložnosti. To je preobleka Tanje Vesel, turistične vodnice in interpretatorke kulturne dediščine, pa tudi gospodarice Domačije Vesel s široko ponudbo za vse generacije gostov, posameznike in skupine. Domačija stoji v vasici Goljek v bližini znanega romarskega središča Zaplaz in Čateža pri Trebnjem.
Kulinarične dobrote Dolenjske
Svojevrstni razstavni prostor je tudi trgovina trebanjskega Zavoda za kulinariko in turizem Dobrote Dolenjske, ki pod to kolektivno blagovno znamko združuje že več kot 100 različnih ponudnikov kulinaričnih in rokodelskih izdelkov iz območja Dolenjske, Kočevske in Bele krajine. Na steni si lahko ogledamo Kulinarični zemljevid Dolenjske in Kočevske, na spletni strani zavoda je dostopen tudi v digitalni obliki, Na bogato obloženih prodajnih policah trgovine najdemo ročno izdelane piškote, marmelade, zeliščne čaje, sirupe, vložnice, suhomesnate izdelke, sire, vina in različne rokodelske izdelke.
Zavod je razvil lastno proizvodnjo, ima lasten zeliščni vrt, užitne rastline nabirajo sami tudi na travnikih in v gozdovih, mnoge surovine pa kupujejo pri lokalnih pridelovalcih in jih tudi pakirajo. Vselej je poudarek na kratkih oskrbovalnih verigah. Sodelujejo denimo tudi z Zeliščarskim centrov JV Slovenije v Škocjanu. Prav uporabi zelišč in uvajanju novih prehranskih izdelkov namenjajo veliko pozornost. V zadnjem delu trgovine si lahko ogledamo del proizvodnje, izmed 22 zaposlenih v zavodu je nekaj manj kot dve tretjini invalidov.
V proizvodnih prostorih in shrambi so na policah številni kozarci, v katerih hranijo liofilizirana zelišča in sadje. Z uporabo liofilizatorja, torej postopka sušenja z zamrzovanjem, zelišča, sadje in zelenjava ohranijo večji delež mineralov, vitaminov, arom, okusa in hranilne vrednosti. S podobnim ciljem uporabljajo tudi ekstraktor.
Zavod organizira različne kuharske in izobraževalne delavnice, delavnice za otroke, v prostorih prenovljene trgovine organizirajo za skupine tematske degustacije, ko na masivnem lesen pult naložijo različne narezke, namaze, kulinarične izdelke in napitke.
Čatež pri Trebnjem ne kaže zamenjati s Čatežem ob Savi
Po ogledu Trebnjega se zapeljemo na Zaplaz nad Čatežem, torej Čatež pri Trebnjem in ne tisti Čatež ob Savi s termami. Zaplaz je razgleden hrib, romarsko središče s cerkvijo Marijinega vnebovzetja. Skozi gozd pod cerkvijo se lahko spustimo do Marijinega studenca, kot pravi ljudsko izročilo, naj bi voda iz studenca pomagala ljudem pri težavah z vidom. Če se želimo o tem prepričati, zajamemo nekaj studenčnice in si umijemo oči.
Zaplaz je izhodišče za tako imenovane Zaplaške stezice, gozdno učno pot, ki povezuje bližnje vasi, vinograde in gozdove. Krajša, en kilometer dolga pot in daljša, dolga tri kilometre, sta primerni za vse starostne skupine, pripeljeta pa nas lahko tudi do Bajturna, najvišjega vrha trebanjske občine.
Izhodišče za Zaplaz je torej Čatež, ničkolikokrat omenjen v povezavi s množičnim Pohodom od Litije do Čateža po Levstikovi poti, imenovani po potopisu Popotovanje od Litije do Čateža, ki ga je Franc Levstik napisal leta 1857. Letos novembra bodo pohod organizirali že štiridesetič.
Za gostilno Tončkov dom v vasi Čatež lahko v dobrem pomenu zapišemo, da se je v njej čas ustavil. To pomeni, da gre za tradicionalno slovensko gostilno, tako po notranji opremi kot ponudbi domače hrane, ki je plod tradicije in preskušenih receptov. Za kosilo skupini tako denimo postrežejo prežganko, česnovo juho in popečen kruh, za glavno jed pa polnjeno pečenko in pohanega piščanca, za prilogo pražen krompir, ajdove in bele štruklje, za sladico pa palačinke z medom.
Živahno kulturno dogajanje se v kraju dogaja v KUD Popotovanje Frana Levstika Čatež, v okviru katerega delujejo gledališka in plesna skupina, harmonikarski orkester M`skvantarja, Mešani pesni zbor Kres, v sekciji Netopir pa se družijo mladi. Društvo deluje v prostorih Kulturnega doma Čatež, vhodna dvorana je prav zanimiva, vklesana je namreč v živo skalo. Društvo ima podporo v lokalnem okolju, med drugim s strani podjetja TEM Čatež, ki je tudi sicer zelo vpeto v lokalno okolje.
V kamniti Urbanovi kleti je sedež Vinogradniško turističnega društva Čatež pod Zaplazom, vsako leto ocenijo društvena vina, letos so bila najbolje ocenjena vina beli pinot, modra frankinja in penina iz šmarnice. Ocenili so 100 vzorcev, od tega približno tretjino vzorcev cvička, kar je precej manj kot pred leti, ko so ocenjevali tudi več kot 300 vzorcev. Društvo sicer šteje 190 članov, med njimi je veliko manjših vinogradnikov, ki imajo do 500 trt. Žal pa se tudi na tem območju vinogradniške površine zmanjšujejo.