Maja Bem – Tridnevna študijska pot Društva turističnih novinarjev Slovenije je razkrila mesto, kjer se prepletajo narava, šport, zgodovina, gastronomija in ljudje. Banjaluka želi turiste zadržati dlje – od Vrbasa in adrenalinskih doživetij do kulturne dediščine, podeželja in lokalnih okusov.
Banjaluke ni mogoče spoznati v enem dnevu. Mesto na Vrbasu ima več obrazov – od mogočne reke in kanjona, ki privabljata ljubitelje adrenalina, do starega Kastela, zgodb o Safikadi, spomina na katastrofalni potres leta 1969 in dediščine trapistov, ki so v Mariji Zvezdi ustvarili enega najpomembnejših gospodarskih in kulturnih središč svojega časa.
Prav te različne obraze je na tridnevni študijski poti spoznavalo Društvo turističnih novinarjev Slovenije (DTNS). Povabil nas je Ranko Petrušić, ustanovitelj portala banjaluka.si, ki že vrsto let predstavlja turistične, kulturne in gastronomske zgodbe mesta in njegove okolice. Koordinatorica obiska Marjeta Kljajič pa je ves čas skrbela, da smo bili ob pravem času na pravem mestu.
Dva dni smo spali v hotelu Bosna, enem najstarejših hotelov v Banja Luki. Zadnji dan pa smo obiskali tudi novejši hotel Jelena, ki stoji blizu nekdanje tovarne Rudi Čajevec. Tam so nam postregli s tipičnimi jedmi, pripravljenimi na sodoben način. Hotel je spojen z nakupovalnim središčem.
Vrbas – reka, ki je postala turistični adut
Prvi stik z Banjaluko je bil skoraj dobesedno v vodi. Na Vrbasu je skupina novinarjev doživela šestkilometrski spust skozi kanjon, po brzicah in med strmimi stenami reke.
Rafting center Kanjon, ki ga vodi Aleksandar Pastir, je eno od središč aktivnega turizma v mestu. Izkušeni vodniki poskrbijo za varnost, pravila pa so jasna: na spustu ni alkohola. Vrbas je danes predstavljen kot čista in zaščitena reka, čeprav je bila njegova zgodba še pred leti precej drugačna. Nekoč je bil tudi odlagališče odpadkov, danes pa je eden največjih naravnih turističnih potencialov Banjaluke.
Mesto je gostilo že tri svetovna prvenstva v raftingu, Vrbas pa omogoča tudi številne druge vodne športe. Turistična ponudba se vse bolj povezuje s kolesarskimi in pohodniškimi potmi, podeželjem ter kulturnimi znamenitostmi v okolici. Turistična organizacija med drugim predstavlja kolesarske trase, dolge od 10 do 80 kilometrov, ki povezujejo Vrbas, okoliške vasi, gozdove in kulturno dediščino.
Po adrenalinskem spustu je sledila še gastronomska zgodba v klubski restavraciji z banjaluškimi čevapi in drugimi mesnimi specialitetami.
Kastel, Safikada in spomin na preteklost
Med najstarejšimi točkami mesta je Kastel, utrdba ob Vrbasu, okoli katere se je skozi stoletja oblikovala Banjaluka. Z njim je povezana tudi ena najbolj znanih mestnih legend – zgodba o Safikadi.
Po eni od različic naj bi bila Safikada mlado dekle, ki je ljubila vojaka, a ga je vojna odpeljala daleč od Banjaluke. Ko je izvedela, da se ne bo vrnil, naj bi si oblekla poročno obleko in se pred topom žrtvovala. Njena zgodba je skozi čas dobila številne različice in danes velja predvsem za eno od romantičnih legend mesta.
Safikada je tako postala del turistične identitete Banjaluke – podobno kot številne druge zgodbe, ki mestu dajejo značaj in obiskovalcu omogočajo, da zgodovino doživi skozi pripoved.
Potres, ki je spremenil mesto
Toda Banjaluka ima tudi precej težje zgodbe. Ena najpomembnejših je povezana s potresom 26. in 27. oktobra 1969.
Mesto je najprej prizadel močan predhodni potres, nato pa je 27. oktobra ob 9.11 sledil glavni uničujoči sunek z magnitudo 6,6. V seriji potresov je umrlo 15 ljudi, 1117 jih je bilo poškodovanih, popolnoma pa je bilo uničenih kar 86.000 stanovanj. Močno so bili poškodovani tudi šolski, kulturni, zdravstveni in drugi javni objekti.
Predhodni potres je bil pomembno opozorilo, saj so bili številni prebivalci že zunaj stavb. K manjšemu številu žrtev je prispevalo tudi dejstvo, da je bila 26. oktobra nedelja, 27. oktober pa je bil zaradi popisa škode razglašen za nedelovni dan, zato v šolah ni bilo učencev.
Potres je za vedno spremenil podobo Banjaluke. Staro mesto je bilo v veliki meri porušeno, sledila je obsežna obnova in nastala je moderna Banjaluka, kakršno poznamo danes. Na Trgu Krajine stoji ura, ki je obstala ob 9.11 in je še vedno nemi spomenik katastrofi.
Zato današnje mesto ni samo zgodba o starih stavbah. Je tudi zgodba o obnovi, solidarnosti in novem urbanem obrazu, ki je nastal po eni največjih naravnih katastrof v njegovi zgodovini.
Mesto različnih obdobij in kultur
Banjaluka obiskovalca preseneča tudi s svojo versko in kulturno raznolikostjo. Med znamenitostmi so Banski dvori, pravoslavni Hram Hrista Spasitelja, ostanki stare železniške zgodovine in številni spomeniki, ki pričajo o različnih obdobjih 20. stoletja.
Vodnik Mladen Šukalo je novinarjem predstavil mesto skozi njegove različne zgodovinske plasti. Pri tem ni šlo samo za naštevanje znamenitosti, temveč za razumevanje, kako so zgodovinski dogodki vplivali na današnji obraz Banjaluke.
Prav kulturni turizem je področje, kjer ima mesto še veliko možnosti. Zgodovino je mogoče povezovati z gastronomijo, lokalnimi zgodbami, sprehodi, kolesarskimi potmi in doživetji v okolici.
Nekateri smo že prvi večer poskusili lokalno specialiteto – knedle. V restavraciji Knedla obiskovalca pričaka skoraj neverjetna izbira – okoli sto različnih vrst cmokov. Tudi hrana je namreč del turistične zgodbe Banjaluke.
Marija Zvezda – tam, kjer je postal legenda
Tretji dan študijske poti je prinesel eno najbolj posebnih zgodb – obisk Marije Zvezde in nekdanjega trapistovskega samostana.
Trapisti so v Banjaluko prišli leta 1869. Njihovo načelo »ora et labora – moli in delaj» se je pokazalo v izjemnem gospodarskem razvoju samostana in njegove okolice. Ukvarjali so se s kmetijstvom, živinorejo, sadjarstvom, mlinarstvom, pivovarstvom, tiskarstvom in številnimi drugimi dejavnostmi. Zgradili so tudi hidroelektrarno na Vrbasu, ki jo lokalni viri predstavljajo kot prvo hidroelektrarno na Balkanu.
Posebno poglavje je sir trapist.
Izdelovati so ga začeli leta 1882 in recept je postal ena največjih skrivnosti Marije Zvezde. Za kilogram sira je bilo potrebnih približno 25 litrov mleka. Trapistovski sir je sčasoma postal eden najbolj prepoznavnih izdelkov Banjaluke in tudi danes ostaja pomemben del njene gastronomske dediščine.
Najbolj nenavadno pa je, da skrivnost izdelave ni ostala v samostanu.
Danes v Mariji Zvezdi živi samo še pater Zvonko, star 73 let. Sam sira ne izdeluje. Skrivni recept pozna njegov brat, ki vodi zadrugo in prodajo sira. Pri tem sodeluje šest zaposlenih.
Pater Zvonko je danes pravzaprav živa povezava z nekdanjim trapistovskim svetom. Njegova življenjska zgodba je tesno povezana s samostanom – v družini je bilo šest otrok, očeta so izgubili zgodaj, mama pa ga je pri petnajstih letih pripeljala v samostan.
V nekdanji samostanski knjižnici hranijo dragocene knjige, med njimi tudi delo iz leta 1493. Zgodovina Marije Zvezde je tako veliko več kot zgodovina nekega verskega reda. Je zgodba o znanju, delu, podjetnosti in prenosu tradicije iz generacije v generacijo.
Od trapista do žganja Stršljen
Če je trapist zgodba o tradicionalni proizvodnji, je Rakija Stršljen primer sodobnega nadaljevanja družinske tradicije.
Siniša Praštalo je ustanovitelj, lastnik in idejni vodja blagovne znamke Rakija Stršljen. Družinsko tradicijo žganjekuhe, ki jo je prevzel po pradedku iz območja Grmeča, je leta 2022 nadgradil z odprtjem sodobne destilarne v Novi Topoli pri Banjaluki.
Tudi takšne zgodbe so pomembne za razvoj podeželskega in gastronomskega turizma: obiskovalec ne dobi samo izdelka, temveč spozna ljudi, družinsko tradicijo, način proizvodnje in prostor, iz katerega izdelek prihaja.
Banjaluka želi, da turist ne ostane samo eno noč
Turistični razvoj Banjaluke se hitro spreminja. Leta 2025 je mesto zabeležilo 131.326 turističnih prihodov in 200.714 nočitev, kar je bilo približno sedem odstotkov več kot leto prej. Med najpogostejšimi gosti iz regije so bili tudi Slovenci. Povprečno bivanje je bilo okoli 1,5 dneva, zato je eden od pomembnih ciljev podaljševanje bivanja.
In prav tu ima Banjaluka še veliko prostora za razvoj.
Vrbas je lahko hrbtenica aktivnega turizma – od raftinga in kajakaštva do kolesarjenja, sprehodov in drugih športov. Okolica ponuja podeželje, termalne vode, izletniške točke in gastronomske zgodbe. Krupa na Vrbasu je bila leta 2025 uvrščena tudi na seznam najboljših turističnih vasi sveta, ki ga pripravlja UN Tourism, kar dodatno potrjuje potencial podeželskega turizma v okolici mesta.
Mesto hkrati vlaga v nove turistične atrakcije, revitalizacijo znamenitosti, sprehajališča ob Vrbasu in prireditve, s katerimi želi ponudbo razširiti skozi vse leto. V razvojnih dejavnostih se vse več pozornosti namenja tudi trajnostnemu turizmu in vključevanju lokalnih skupnosti v valorizacijo naravne in nesnovne kulturne dediščine.
Turizem, ki ga pripovedujejo ljudje
Po treh dneh je bilo jasno, da največja turistična vrednost Banjaluke niso posamezne znamenitosti, temveč njihova povezanost.
Vrbas pripoveduje zgodbo o naravi in adrenalinu. Kastel o stoletjih zgodovine. Potres o mestu, ki se je moralo na novo zgraditi. Marija Zvezda o trapistih, ki so znanje spremenili v gospodarsko moč. Sir trapist o skrivnosti, ki še danes živi. Rakija Stršljen o družinski tradiciji. In ljudje, kot so Ranko Petrušić, Aleksandar Pastir, pater Zvonko in Siniša Praštalo, dajejo tem zgodbam obraz.
Posebno simpatično je bilo srečanje, ki je Banjaluko nepričakovano povezalo tudi s Slovenijo. V Mariji Zvezdi sta bila dva avtobusa slovenskih strojevodij. Eden od njih je nosil majico Maratona Franja in povedal, da se prireditve udeleži vsako leto. Med slovenskimi obiskovalci je bil tudi Robert Pinterič iz Slovenskih železnic.
Takšni trenutki pokažejo, da turizem ni samo statistika prihodov in nočitev. Je srečevanje ljudi, zgodb in spominov.
Banjaluka ima danes vse več obiskovalcev, vendar njena največja priložnost ni zgolj v tem, da jih pride več. Ključno vprašanje je, kako jih zadržati dlje – in jim ponuditi razlog, da se iz mestnega središča odpravijo na Vrbas, v kanjon, na kolesarsko pot, v termalno kopališče, na podeželje, med lokalne proizvajalce in za mizo, kjer bodo poleg jedi dobili še zgodbo.
In prav zgodb Banjaluki ne manjka.