V aleji pred gradom v Ormožu so minuli petek odkrili doprsni kip vrhunskemu vinarju Stanku Čurinu ob 90. obletnici njegovega rojstva. Kip sta odkrila njegova vnuka, Borut Prapotnik in Aleksandra Pivec, sedanja ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Slednja je svojemu dedu posvetila naslednji nagovor:
»Pisala so se 70. leta in bili so časi, ko ni bilo tržnih vinogradnikov, časi so namreč narekovali združevanje moči v zadrugah in kombinatih. Posamezniki naj bi bili čim bolj anonimni. Individualizem, kreativnost in želja bo preseganju dobrega, kar je tako značilno za vinogradnike po vsem svetu, niso bili dovoljeni.
In bil je mož, ki ga ni zadovoljevalo dobro; zadovoljen ni bil niti z boljšim; želel je biti najboljši. Bil je junak, ki je vztrajal na svoji tako zelo posebni poti, v katero je verjel z vsem svojim srcem in nanjo vnesel vse svoje znanje, energijo in trdo delo, da je bil sposoben preseči sivo povprečje in razviti svoja lastna hišna vina. Kakovost vina je sila, “ki kole lomi”. In tako je uspel z vrhunsko kakovostjo in svojim značajem vina, prepričati javnost in stroko, da ima vina, ki Slovenijo lahko dvignejo više, kot je bil takratni čas možen razumeti in vedeti.
Trudili so se, da bi ga prepričali, da njegovo početje ni času primerno, naredili so več od tega … skušali preprečiti tudi s silo, a je imel vero in trmasto vztrajal ter verjel v svoj prav in v dobro, ki ga s tem ustvarja zase in za druge. Bil je enostavno dober človek, ki je vedel kaj želi in ni nikomur želel slabega.
V svojem otroštvu in mladosti je preživel pomanjkanje in začel življenje z novo vero. Vse kar je imel in zapustil, je ustvaril v potu svojega obraza, s svojimi rokami in srcem iz nič. Ustvarjal je s svojim izjemnim naravnim talentom in tisto pokončno prleško vztrajnostjo, ki ga je vodila skozi zamete in sneg do njegovih trt, ki so mu v največji zmrzali darovale tisto, do česar do takrat ni prišel še nihče.
Malo je ljudi, ki v sebi združujejo skromnost, prijetnost, čut do sočloveka ter na drugi strani samozavest, inovativnost in neverjetno predanost, skoraj zaljubljenost v trto in vino. A ni bil le velik in srčen vinogradnik, ni bil le vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromni mož v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo in večnim optimizmom, ki si se ga preprosto moral navzeti. Bil je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim idol, mentor, svetovalec, živa legenda in zaveden mož z jasnimi stališči in pokončno držo. Eden takšnih, ki nikoli ni menjal barve, ni spreminjal stališč in tudi nikoli ni menjal stila svojih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je izgledalo, da je v modi vse drugo, kot to, v kar je verjel. In njegova vina so prav zaradi njegove vere in prepričanj največja umetnina.
Leta 1972 se je s prvim stekleničenih vinom zasebne kleti v Sloveniji pojavil na ljubljanskem vinskem sejmu in za oba vzorca, laški rizling in sauvignon, prejel medalji. Z laškim rizlingom letnik 1971 se je zapisal v zgodovino, kot prvi zasebni vinogradnik v takratni Jugoslaviji, ki je za svoje vino dobil zlato medaljo. In te so se nato vrstile leto za letom, na različnih ocenjevanjih doma in širom po svetu.
Ime majhnega, idiličnega kraja, z imenom Kog je ponesel širom po domovini in svetu. Številna Mednarodna ocenjevanja je zaznamoval s svojo prisotnostjo ter tako ponašal sloves domačih krajev, domovine in slovenskih vin v svetovne dimenzije.
V vinarstvu je dosegel vse, kar se je doseči dalo. Postal je lastnik številnih prestižnih priznanj, ki jih je prejel na ocenjevanjih vin doma in v tujini, ustvaril je tudi najboljša in najbolj uspešna vina v zgodovini slovenskega vinarstva. Osvojil je 27 šampionski nazivov, 208 velikih zlatih medalj, 479 zlatih medalj, 86 srebrnih medalj.
Med drugim je v Bruslju prejel najvišje priznanje za svoje vino, ki je bilo najbolje ocenjeno med več kot 4.700 vzorci iz celega sveta, v Londonu pa je vino bilo več let zapored šampijon.
S svojo predanostjo trti in vinu in svojo neomajno vero v vse, kar je v življenju počel, pa je bil vzor vsem nam, ki po njegovih poteh stopamo vsak v svojo smer, a z večno vero v to, da smo imeli čast in priložnost biti njegovi potomci, del njegove družine, v katero je verjel in zaupal ter za njo skrbel s takšno vero in ljubeznijo, kot jo je dal v svoja vina. Njegovi poti smo sledili, čeprav je pogosto nismo zmogli razumeti, niti ji slediti s hitrostjo njegovega koraka. A v naših srcih in umu se je zarisala podoba očeta, dedka in pradedka, kot podoba in prispodoba za to, da:
1. Vse, kar v življenju počnemo, počnemo s srcem, popolno predanostjo in na svojstven, kreativen in poseben način, do katerega nas vodi lasten čut in kreativnost.
2. Da smo pri vsem svojem početju in delih pravični in pošteni ter s tem čutom znamo vztrajati tudi takrat, ko okolje temu ni naklonjeno ter je za to potreben težji boj.
3. Vztrajamo na svojih poteh, do lastnih ali skupnih zadanih ciljev, vedno do konca.
Danes v imenu vseh, ki smo imeli čast in privilegij biti del tvoje družine ter hkrati vseh nas, ki smo bili tvoji sopotniki na tvojih edinstvenih poteh, s ponosom govorim, da nadaljujemo tvojo pot in globoko v sebi nosimo vse tisto, kar si nam predal, kar si nas naučil. Tvoje ime pa ostaja in danes, s postavitvijo kipa za vedno ostaja del zgodovine naših krajev, ki se s ponosom in častjo spominjajo tvojih velikih in častnih del za vse nas, za naše kraje, našo domovino in za sloves Slovenije in slovenskega vinarstva.«
Naslovna fotografija: Radio Ptuj