Med svečenico in pepelnično sredo na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah po vaseh srečujemo kurente ali korante na njihovih obhodih od hiše do hiše, mi pa smo jih srečali v živo na pustni torek v Osnovni šoli Ormož. Na Ptuju smo obiskali Kurentovo hišo, ki so jo odprli v začetku meseca. V njej se lahko odslej o kurentu in kurentovanju s pomočjo domiselno uporabljene sodobne tehnologije o tej pomembni in tudi skrivnostni nesnovni kulturni dediščini seznanjamo vse leto.
Skupina kurentov, ki je obiskala Osnovno šolo Ormož, je bila številčna, v njej so bili kurenti vseh generacij, od starejših do najmlajših, pa fantje in dekleta odeti v kurentovo opravo. V jedilnici šole so glasno odzvanjali zvonci, pripeti okoli njihovega pasu, medtem ko so kurenti poskakovali in se vrteli. Šolo obiščejo vsako leto in skupina je vsako leto večja, tako da se ni bati, da bi v Ormožu in okoliških vaseh ta etnografska dediščina šla v pozabo.
Sladka donacija podjetja Agragold Ormož tamkajšnji osnovni šoli
Šolarje ormoške osnovne šole so torej na pustni dan obiskali kurenti, za to, da so otroci dobili pustne krofe, pa je poskrbelo podjetje Agragold Ormož. Hkrati je podjetje šoli poklonilo toliko sladkorja, kot ga porabijo v šolski kuhinji v enem letu za pripravo približno 600 obrokov na dan.
Podjetje Agragold Ormož, ki deluje kot del skupine Agrana-Studen s sedežem na Dunaju, ima prostore na območju nekdanje Tovarne sladkorja Ormož. To smo v Sloveniji morali zapreti zaradi evropske sladkorne reforme. Kot je povedal Peter Dugar, tehnični vodja podjetja, je bila zadnja kampanja (spravilo sladkorne pese s predelavo) v njej leta 2006. Od takrat pa do konca reforme okoliški kmetje na poljih tudi niso več smeli saditi sladkorne pese, pa čeprav donos na hektar ni bil slab. Pred zaprtjem tovarne je v njej delalo več sto ljudi.
Desetletje se v ohranjenih objektih ni dogajalo nič, nato pa je leta 2017 skupina Agrana-Studen kupila pakirni center, silos in skladišča. Zdaj ima v Ormožu pakirno-logističen center zlasti za Slovenijo in Hrvaško, pa tudi nekatere druge države. V okviru centra sta tudi silosa za 45.000 ton belega kristalnega sladkorja. To sta tista silosa, ki bi ju sicer po navodil Evropske unije v času veljavnosti sladkorne reforme morali podreti, ker ju niso, je celo sledila denarna kazen.
Z nekdanjo Tovarno sladkorja Ormož je povezan nastanek Naravnega rezervata Ormoške lagune ob Ormoškem jezeru, pomembnega gnezdišča ptic in območje, kjer imajo postanek mnoge ptice selivke. Člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in nekateri zaposleni iz tovarne so postopoma začeli urejati območje bazenov, v katere je tovarna odlagala odpadne vode in je privabljajo veliko ptic. Ko so tovarno zapirali, so takratno vodstvo tovarne in večinski lastnik nizozemska korporacija Royal Cosun pokazali razumevanje za pomen varovanja okolja, slednja je leta 2010 namreč podarila celotno območje bazenov DOPPS-u. Urejanje območja se je nadaljevalo in leta 2017 je vlada sprejela odlok o ustanovitvi naravnega rezervata.
Pakirni center podjetja Agragold Ormož je danes povsem avtomatiziranem, ohranjen je pakirni stroj iz stare tovarne, izdelan je bil leta 1979, z dobrim vzdrževanjem, pove Peter Dugar, pa še vedno dobro deluje.
V Ormožu zdaj ne pakirajo sladkorja, ki bi ga pridelali iz sladkorne pese v Sloveniji, pač pa jim ga dobavljata Agragold Madžarska in Avstrija, približno 60 tisoč ton na leto ga nato pakiranega dostavijo na trg. Podrobneje o tem pripoveduje Mitja Kovačič, podpredsednik uprave Agrana-Studen in generalni direktor Agragold Slovenija, video je posnel Janez Platiše.
Kurentova hiša na Ptuju – dragocen prikaz etnografske dediščine
Na Ptujskem gradu je že dalj časa postavljena stalna zbirka tradicionalnih pustnih likov Ptujskega in Dravskega polja, Haloz in Slovenskih goric. V želji, da bi to pomembno etnografsko dediščino bolj približali širšemu krogu ljudi, in potem, ko je uspelo kurentova obredja vpisati na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri Unescu, je Zvezi društev kurentov Slovenije v sodelovanju z Mestno občino Ptuj in številnimi strokovnjaki uspelo v začetku februarja odpreti Kurentovo hišo na Ptuju. Približno tri leta so pretekla od ideje in zbiranja gradiva do uresničitve projekta in vloženega je bilo zelo veliko ur prostovoljnega dela.
Muzej Kurentova hiša je urejen v stari hiši v samem mestnem jedru, nasproti Ptujskega gledališča in znamenitega Orfejevega spomenika na Slovenskem trgu. To pa je lokacija, ki jo tudi obiskovalec najstarejšega slovenskega mesta najde brez težav. Muzej ni zelo prostoren, hkrati lahko sprejme 15 obiskovalcev, vstopnice za ogled pa se je mogoče zagotoviti tudi prek spleta.
Za razliko od statične zbirke na gradu je v Kurentovi hiši peti letni čas, kot pravijo kurentovim obredjem med svečnico in pepelnico, s pomočjo multimedije in interaktivnih aplikacij prikazan vsebinsko bogato in poučno. Za preplet pripovedi, fotografij in posnetkov, ki s pomočjo sodobne tehnologije povezujejo tradicijo s sedanjostjo, je poskrbela produkcijska hiša Artrebel9.
Za kurenta je obredje mističen dogodek
Ko vstopim v Kurentovo hišo, se spomnim besed Aleša Ivančiča, predsednika Zveze društev kurentov Slovenije, ki jih je povedal turističnim novinarjev lani ob obisku zbirke na Ptujskem gradu: »Zmoten je stereotip, da kurent preganja zimo, za kurenta je staro obredje mističen dogodek, kurenti si prizadevajo za življenje v sozvočju z naravo in sočlovekom. Naša zveza s približno 1.100 člani si prizadeva ohraniti to prvobitnost, da bo ostala kljub spremembah, ki jih prinaša čas in se upreti komercializaciji, zlasti lika kurenta.«
Kurentova hiša je priložnost, da spoznamo razliko med karnevalskim delom Ptujskega kurentovanja in etnološko povorko, s katero so leta 1960 prvič pripeljali tradicionalne etnografske like iz okolice Ptuja v samo mesto. In že takrat je največ pozornosti vzbudil demonski lik kurent-korant, slej ko prej osrednji lik nesnovne kulturne dediščine ob sicer izjemni pestrosti etnografskih in pustnih likov v tem delu Slovenije.
Mističnost začutimo v Kurentovi hiši že na začetku muzeja, med projekcijo posnetkov kurentovih obhodov od hiše do hiše in njihovega demonskega poskakovanja, spremljanega z glasnim zvonjenjem zvoncev. Lik kurenta je bil motiv za mnoge pisatelje in slikarje, zlasti Franceta Miheliča in Borisa Žoharja in tudi to področje ustvarjalnosti je prisotno v Kurentovi hiši.
Poučimo se lahko, da na levem bregu Drave poznajo pernate markovske korante, na desnem pa rogate haloške kurente in da med njimi obstajajo razlike v opravi in tudi šegah. Najdragocenejši del kurentije enih in drugih so zvonci, saj njihov zvok odganja nesrečo in prebuja zimsko naravo. Na eni izmed interaktivnih aplikacij je prikazano, kako kurenti v spremstvu hudiča pridejo na kmečko dvorišče, kako pozdravijo gospodarja in gospodinjo, med obrednim plesom v krogu pa je pomembno, da noben kurent ne pade, saj bi to hiši za vse leto prineslo nesrečo.
Na širšem območju Ptuja je poleg kurenta ohranjenih še veliko različnih etnografskih likov, to so poleg že omenjenega hudiča, orači, kopači, pokači, ruse, vile, pa kure in piceki, baba nosi dela in tudi cigani iz Dornave na Ptujskem polju, v katere se že nekaj desetletij našemijo skoraj vsi domačini. Prek zaslona na dotik si prikličemo o vsakem izmed teh likov fotografije, podrobnejši opis in značilnosti.
In nenazadnje so namestili tudi aplikacijo za fotografiranje, s pomočjo QR kode lahko svojo fotografijo z obiska v Kurentovi hiši prenesemo v mobilni telefon in jo pošljemo komu s povabilom na obisk tega vsebinsko res bogatega muzeja o izjemni etnografski in kulturni dediščini Evrope.
Video: Janez Platiše, tekst in fotografije: Cveta Potočnik